Skip to main content

TEXT 41

VERZ 41

Devanagari

Devanagari

तस्मात्त्वमिन्द्रियाण्यादौ नियम्य भरतर्षभ ।
पाप्मानं प्रजहि ह्येनं ज्ञानविज्ञाननाशनम् ॥ ४१ ॥

Text

Besedilo

tasmāt tvam indriyāṇy ādau
niyamya bharatarṣabha
pāpmānaṁ prajahi hy enaṁ
jñāna-vijñāna-nāśanam
tasmāt tvam indriyāṇy ādau
niyamya bharatarṣabha
pāpmānaṁ prajahi hy enaṁ
jñāna-vijñāna-nāśanam

Synonyms

Synonyms

tasmāt — therefore; tvam — you; indriyāṇi — senses; ādau — in the beginning; niyamya — by regulating; bharata-ṛṣabha — O chief amongst the descendants of Bharata; pāpmānam — the great symbol of sin; prajahi — curb; hi — certainly; enam — this; jñāna — of knowledge; vijñāna — and scientific knowledge of the pure soul; nāśanam — the destroyer.

tasmāt – zato; tvam – ti; indriyāṇi – čute; ādau – na začetku; niyamya – obvladujoč; bharata-ṛṣabha – o glavni od Bharatovih potomcev; pāpmānam – največje zlo; prajahi – premagaj; hi – vsekakor; enam – tega; jñāna – znanja; vijñāna – in znanstvenega razumevanja čiste duše; nāśanam – uničevalca.

Translation

Translation

Therefore, O Arjuna, best of the Bhāratas, in the very beginning curb this great symbol of sin [lust] by regulating the senses, and slay this destroyer of knowledge and self-realization.

Zato, o Arjuna, največji med Bharatami, na samem začetku obvladaj čute in tako premagaj največje zlo [poželenje] ter ubij tega uničevalca znanja in samospoznanja.

Purport

Purport

The Lord advised Arjuna to regulate the senses from the very beginning so that he could curb the greatest sinful enemy, lust, which destroys the urge for self-realization and specific knowledge of the self. Jñāna refers to knowledge of self as distinguished from non-self, or in other words, knowledge that the spirit soul is not the body. Vijñāna refers to specific knowledge of the spirit soul’s constitutional position and his relationship to the Supreme Soul. It is explained thus in the Śrīmad-Bhāgavatam (2.9.31):

Gospod je Arjuni svetoval, naj od samega začetka obvladuje čute, da bo lahko premagal največjega grešnega sovražnika, poželenje, ki uničuje željo po samospoznavanju in znanje o duši. Jñāna se nanaša na znanje o jazu kot različnem od nejaza ali, z drugimi besedami, na znanje o tem, da se duša razlikuje od telesa. Vijñāna je znanje o naravnem položaju duše in o njenem odnosu z Vrhovno Dušo. V Śrīmad-Bhāgavatamu (2.9.31) je to pojasnjeno takole:

jñānaṁ parama-guhyaṁ me
yad vijñāna-samanvitam
sa-rahasyaṁ tad-aṅgaṁ ca
gṛhāṇa gaditaṁ mayā
jñānaṁ parama-guhyaṁ me
yad vijñāna-samanvitam
sa-rahasyaṁ tad-aṅgaṁ ca
gṛhāṇa gaditaṁ mayā

“The knowledge of the self and Supreme Self is very confidential and mysterious, but such knowledge and specific realization can be understood if explained with their various aspects by the Lord Himself.” Bhagavad-gītā gives us that general and specific knowledge of the self. The living entities are parts and parcels of the Lord, and therefore they are simply meant to serve the Lord. This consciousness is called Kṛṣṇa consciousness. So, from the very beginning of life one has to learn this Kṛṣṇa consciousness, and thereby one may become fully Kṛṣṇa conscious and act accordingly.

„Znanje o duši in Vrhovni Duši je zelo zaupno in skrivnostno, vendar pa ga lahko razumemo in uporabimo, če ga skupaj z njegovimi različnimi aspekti razloži sam Gospod.“ Bhagavad-gītā nam daje splošno in posebno znanje o duši. Živa bitja so Gospodovi sestavni delci in so ustvarjena samo zato, da bi služila Gospodu. Taka zavest se imenuje zavest Kṛṣṇe. O zavesti Kṛṣṇe se moramo učiti od samega začetka življenja, saj lahko tako postanemo popolnoma zavestni Kṛṣṇe in temu primerno tudi delujemo.

Lust is only the perverted reflection of the love of God which is natural for every living entity. But if one is educated in Kṛṣṇa consciousness from the very beginning, that natural love of God cannot deteriorate into lust. When love of God deteriorates into lust, it is very difficult to return to the normal condition. Nonetheless, Kṛṣṇa consciousness is so powerful that even a late beginner can become a lover of God by following the regulative principles of devotional service. So, from any stage of life, or from the time of understanding its urgency, one can begin regulating the senses in Kṛṣṇa consciousness, devotional service of the Lord, and turn the lust into love of Godhead – the highest perfectional stage of human life.

Poželenje je samo popačen odsev ljubezni do Boga, ki jo ima po naravi vsako živo bitje. Če je človek od začetka življenja vzgajan po načelih zavesti Kṛṣṇe, se njegova naravna ljubezen do Boga ne more sprevreči v poželenje. Kadar se to zgodi, se je zelo težko vrniti v normalno stanje. Metoda zavesti Kṛṣṇe pa je tako močna, da lahko z njo razvijemo ljubezen do Boga celo, če se ji posvetimo šele v poznejših letih. Potrebno je le, da se držimo regulativnih načel vdanega služenja. V katerem koli obdobju življenja oziroma od trenutka, ko spoznamo, da je to nujno potrebno, lahko začnemo nadzorovati čute po načelih zavesti Kṛṣṇe, vdanega služenja Gospodu, in tako poželenje preobrazimo v ljubezen do Boga, kar je najvišja popolnost človeškega življenja.