Materialno usmiljenje, potrtost in solze so znamenja nevednosti o pravem jazu, usmiljenje do večne duše pa je značilnost človeka, ki je dosegel samospoznanje. V tem verzu je pomenljiva beseda „Madhusūdana“. Gospod Kṛṣṇa je ubil demona Madhuja, zato je Arjuna zdaj želel, da ubije demona nerazumevanja, ki ga je presenetil pri opravljanju dolžnosti. Ljudje ne vedo, do česa je treba imeti usmiljenje. Biti usmiljen do obleke utapljajočega se človeka je nerazumno. Človeka, ki je padel v ocean nevednosti, ne bomo rešili, če rešimo samo njegovo vrhnje oblačilo – fizično telo. Kdor tega ne ve in žaluje za vrhnjim oblačilom, se imenuje śūdra ali tisti, ki žaluje brez potrebe. Arjuna je bil kṣatriya, zato takega vedenja od njega ni bilo pričakovati. Ampak Gospod Kṛṣṇa, ki je najvišja avtoriteta, lahko prežene žalost nevednega človeka. Zato je izgovoril Bhagavad-gīto. V tem poglavju nas preko analitične študije materialnega telesa in duhovne duše poučuje o samospoznanju. Samospoznanje lahko doseže, kdor ni navezan na sadove svojega dela in je neomajen v znanju o svoji pravi naravi.

Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost, zato je v Gīti vselej imenovan z besedo Bhagavān. Bhagavān je najvišji aspekt Absolutne Resnice. Absolutno Resnico spoznamo v treh stopnjah: kot Brahman ali brezosebnega vseprežemajočega duha, kot Paramātmo ali lokalizirani aspekt Vsevišnjega v srcu vsakega živega bitja in kot Bhagavāna ali Vsevišnjo Božansko Osebnost, Gospoda Kṛṣṇo. Śrīmad-Bhāgavatam (1.2.11) takole pojasnjuje ta koncept Absolutne Resnice:

„Poznavalec Absolutne Resnice spozna le-to v treh aspektih: kot Brahman, Paramātmo in Bhagavāna, ki so eno.“

Te tri aspekte Absolutne Resnice lahko ponazorimo s soncem, pri katerem prav tako ločimo tri različne aspekte: sončno svetlobo, površino sonca in samo sonce. Kdor proučuje le sončno svetlobo, je na začetni stopnji procesa spoznavanja. Na višji stopnji je, kdor pozna površino sonca. Najboljši poznavalec pa je tisti, ki lahko stopi na sonce. Tiste, ki so zadovoljni s poznavanjem sončne svetlobe – njene vesoljne razprostranjenosti in bleščečega sijaja njene brezosebne narave – lahko primerjamo s tistimi, ki spoznajo Absolutno Resnico kot Brahman. Boljši poznavalec spozna sončno oblo in ga lahko primerjamo s poznavalcem Paramātme, drugega aspekta Absolutne Resnice. Tistega, ki lahko stopi v osrčje sonca, pa lahko primerjamo s poznavalci osebnega aspekta Vrhovne Absolutne Resnice. Bhakte ali tisti, ki so spoznali Absolutno Resnico kot Bhagavāna, so najbolj vzvišeni transcendentalisti, čeprav je predmet proučevanja vseh proučevalcev Absolutne Resnice en in isti. Sončne svetlobe, sončne oble in dogajanja na samem soncu ne moremo ločiti enega od drugega, pa vendar proučevalci teh treh stopenj ne pripadajo istemu razredu.

Sanskrtsko besedo bhagavān je razložil Parāśara Muni, Vyāsadevov oče, ki je velika avtoriteta. Bhagavān je Vrhovna Osebnost, ki ima vse bogastvo, vso moč, vso slavo, vso lepoto, vse znanje in vso nenavezanost. Mnogi ljudje so zelo bogati, zelo močni, zelo lepi, zelo slavni, zelo učeni in zelo nenavezani, vendar nihče ne more trditi, da ima prav vse bogastvo, vso moč itd. To lahko trdi samo Kṛṣṇa, saj je Vsevišnja Božanska Osebnost. Nobeno živo bitje – niti Brahmā, Śiva in Nārāyaṇa – nima teh vseprivlačnih lastnosti v tolikšni meri, v kolikršni jih ima Kṛṣṇa. Zato je sam Brahmā v Brahma-saṁhiti zaključil, da je Gospod Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Nihče Mu ni enak in nihče ni večji od Njega. Kṛṣṇa je prvobitni Gospod ali Bhagavān, znan kot Govinda, in je vrhovni vzrok vseh vzrokov:

„Mnoge osebnosti imajo odlike Bhagavāna, toda Kṛṣṇa je največji med njimi, saj Ga ne more nihče prekositi. Kṛṣṇa je Vrhovna Oseba in Njegovo telo je večno, polno vednosti in blaženosti. Prvobitni Gospod Govinda je in vzrok vseh vzrokov.“ (Brahma-saṁhitā 5.1)

V Bhāgavatamu najdemo seznam mnogih inkarnacij Vsevišnje Božanske Osebnosti, Kṛṣṇa pa je opisan kot izvorna Božanska Osebnost, iz katere se širijo mnoge inkarnacije in Božanske Osebnosti:

„Vse tu naštete inkarnacije Boga so bodisi popolne emanacije bodisi deli popolnih emanacij Vrhovnega Boga, Kṛṣṇa pa je sama Vsevišnja Božanska Osebnost.“ (Bhāg. 1.3.28)

Kṛṣṇa je torej izvorna Vsevišnja Božanska Osebnost, Absolutna Resnica ter izvor Nadduše in brezosebnega Brahmana.

Arjunovo tarnanje zaradi sorodnikov je bilo vpričo Vsevišnje Božanske Osebnosti vsekakor neprimerno. Zato je Kṛṣṇa izrazil Svoje začudenje z besedo kutaḥ, „od kod“. Te nečistosti nikakor ni bilo pričakovati pri nekom, ki pripada civiliziranim ljudem, arijcem. Beseda arijci se nanaša na ljudi, ki poznajo vrednost življenja in katerih kultura temelji na načelih duhovnega spoznavanja. Ljudje, ki jih vodi materialistični življenjski nazor, ne vedo, da je cilj življenja spoznati Absolutno Resnico, Viṣṇuja ali Bhagavāna. Očarani so od zunanjega blišča materialnega sveta, zato ne vedo, kaj je osvoboditev. Tisti, ki ne vedo, kako se je mogoče rešiti ujetosti v materialni svet, se imenujejo nearijci. Čeprav je bil Arjuna kṣatriya, se ni želel bojevati in je tako zašel s poti opravljanja svojih dolžnosti. Tako strahopetno dejanje je značilno za nearijce. Neizpolnjevanje dolžnosti človeku ne pomaga napredovati v duhovnem življenju, pa tudi priložnosti, da se proslavi v tem svetu, mu ne da. Gospod Kṛṣṇa ni odobraval tako imenovanega usmiljenja, ki ga je imel Arjuna do svojih sorodnikov.

Kṛṣṇa je Arjuno nagovoril s Pṛthin sin. Pṛthā je bila sestra Kṛṣṇovega očeta Vasudeve. Arjuna je bil torej Kṛṣṇov krvni sorodnik. Sin kṣatriye, ki odbije boj, je kṣatriya samo po imenu, sin brāhmaṇe, ki deluje brezbožno, pa je prav tako brāhmaṇa samo po imenu. Taki kṣatriye in brāhmaṇe so nevredni sinovi svojih očetov. Kṛṣṇa ni želel, da Arjuna postane nevreden sin kṣatriye. Arjuna je bil Kṛṣṇov najzaupnejši prijatelj in Kṛṣṇa ga je sam vodil na bojnem vozu. Če se kljub temu ne bi hotel bojevati, bi storil sramotno dejanje. Zato je Kṛṣṇa dejal, da mu tako vedenje ne pristoji. Arjuna bi lahko ugovarjal, da se ne namerava bojevati iz prizanesljivosti do sorodnikov in vsega spoštovanja vrednega Bhīṣme, toda Kṛṣṇa je menil, da je tovrstna velikodušnost zgolj slabost srca. Takega vedenja ni odobrila nobena avtoriteta. Zato bi se morali ljudje, podobni Arjuni, katerega je vodil sam Kṛṣṇa, odreči taki velikodušnosti in dozdevnemu nenasilju.

Ugledni starešine, kot sta ded Bhīṣma in učitelj Droṇācārya, so zmeraj vredni čaščenja. Tudi če nas napadejo, se jim ne bi smeli upreti. Splošno pravilo lepega vedenja pravi, da se z nadrejenimi ne smemo spuščati niti v besedni dvoboj. Tudi če je njihovo vedenje včasih grobo, z njimi ne smemo grobo ravnati. Kako naj se jim torej Arjuna zoperstavi? Mar bi se Kṛṣṇa bojeval proti Svojemu dedu Ugraseni ali Svojemu učitelju Sāndīpaniju Muniju? To je nekaj argumentov, ki jih je Arjuna navedel Kṛṣṇi.

V svetih spisih je rečeno, da moramo učitelja, ki stori obsodbe vredno dejanje in izgubi sposobnost razsojanja, zavreči. Bhīṣma in Droṇa sta se zaradi Duryodhanove denarne pomoči čutila dolžna stopiti na njegovo stran, čeprav samo zaradi denarja ne bi smela sprejeti takega položaja. S tem sta zapravila ugled učitelja. Arjuna pa meni, da sta mu kljub temu nadrejena in da bi uživati materialne dobrine potem, ko bi ju ubili, pomenilo uživati plen, omadeževan s krvjo.

Arjuna ni vedel, ali naj se bojuje (kar je dolžnost kṣatriye) in tvega nepotrebno nasilje ali naj se izogne boju in živi od beračenja. Če ne bi premagal sovražnika, bi se lahko preživljal samo z beračenjem. Zmaga mu ni bila zagotovljena; obe strani sta imeli možnosti zanjo. Tudi če bi zmagali (in pravica je bila na njihovi strani), Dhṛtarāṣṭrovi sinovi pa bi padli v bitki, bi jim bilo živeti brez njih težko. V takih okoliščinah bi bila to zanje druga oblika poraza. Ta Arjunova razmišljanja so jasen dokaz, da Arjuna ni bil samo velik Gospodov bhakta, temveč tudi zelo razsvetljen človek, ki je popolnoma obvladal um in čute. Njegova želja, da bi živel od beračenja, čeprav je bil rojen v kraljevski družini, je še en znak nenavezanosti. Te odlike in njegovo zaupanje v navodila Śrī Kṛṣṇe (njegovega duhovnega učitelja) kažejo, da je bil zares kreposten. Zaključimo lahko, da je bil Arjuna resnično vreden osvoboditve. Dokler človek ne obvlada čutov, si ne more pridobiti znanja, brez znanja in vdanosti Gospodu pa ne more doseči osvoboditve. Arjuna je imel poleg številnih materialnih odlik tudi vse te lastnosti.

Po zakonih narave so vse materialne dejavnosti izvor zbeganosti za vsa živa bitja. Z zbeganostjo se srečujemo na vsakem koraku, zato moramo poiskati pomoč verodostojnega duhovnega učitelja, kajti z upoštevanjem njegovih navodil lahko dosežemo cilj življenja. Vsi vedski spisi nam svetujejo, da poiščemo verodostojnega duhovnega učitelja in tako rešimo življenjske probleme, ki se pojavljajo, ne da bi si to želeli. Te probleme lahko primerjamo z gozdnim požarom. Kakor gozdni požar izbruhne sam od sebe, tako se tudi problemi v tem svetu pojavljajo samodejno, ne da bi si jih želeli. Nihče ne želi požara, ki pa kljub temu izbruhne in povzroči zmedo. Da bi rešili življenjske probleme in razumeli znanost o tem, kako jih rešiti, nam Vede svetujejo, da poiščemo duhovnega učitelja iz paramparā. Rečeno je, da tisti, ki ima verodostojnega duhovnega učitelja, ve vse. Namesto da se prepustimo materialni zmedenosti, moramo torej poiskati duhovnega učitelja. To je smisel tega verza.

In kdo v materialnem svetu je zmeden? Tisti, ki ne pozna pravih problemov življenja. V Bṛhad-āraṇyaka Upaniṣadi (3.8.10) je tak človek opisan takole: yo vā etad akṣaraṁ gārgy aviditvāsmāl lokāt praiti sa kṛpaṇaḥ. „Kdor kot človek ne reši problemov življenja in zapusti svet kakor mačke in psi, ne da bi razumel znanost o samospoznavanju, je prav kakor skopuh.“ Človeško telo je najdragocenejša pridobitev živega bitja, saj je v njem mogoče rešiti življenjske probleme. Kdor te priložnosti ne izkoristi pravilno, je skopuh. Brāhmaṇa pa je tisti, ki je dovolj inteligenten, da telo izkoristi za rešitev vseh problemov življenja: ya etad akṣaraṁ gārgi viditvāsmāl lokāt praiti sa brāhmaṇaḥ.

Kṛpaṇe ali duhovno skopi ljudje z materialističnimi nazori zapravljajo čas s pretirano navezanostjo na družino, družbo, državo itd. Človek je na družinsko življenje – na ženo, otroke in druge družinske člane – pogosto navezan na podlagi „kožne bolezni“. Kṛpaṇa misli, da lahko družinske člane zaščiti pred smrtjo ali pa da lahko družina ali družba njega rešita smrti. Tako navezanost na družino najdemo celo pri nižjih živalih, ki prav tako skrbijo za potomce. Arjuna je bil inteligenten in je doumel, da sta njegova navezanost na družinske člane in želja, da jih zaščiti pred smrtjo, vzroka njegove zbeganosti. Čeprav je vedel, da ga čaka bojevanje, zaradi slabosti, katere izvor je bila njegova skopost, svoje dolžnosti ni mogel opraviti. Zato prosi Gospoda Kṛṣṇo, vrhovnega duhovnega učitelja, kateremu se je zdaj predal kot učenec, naj poda dokončno rešitev. Ne želi si več prijateljskih pogovorov. Pogovori med učiteljem in učencem so resni, zato želi Arjuna zdaj zelo resno govoriti pred priznanim duhovnim učiteljem. Kṛṣṇa je prvotni duhovni učitelj znanosti Bhagavad-gīte, Arjuna pa je prvi učenec, ki mu je bila Gītā razložena. O tem, kako Arjuna razume Bhagavad-gīto, govori Gītā sama. Kljub temu pa neumni posvetni učenjaki pravijo, da se ni treba predati Kṛṣṇi kot osebi, temveč „nerojenemu v Kṛṣṇi“. Med tem, kar je znotraj Kṛṣṇe, in tem, kar je zunaj Njega, ni nobene razlike. Kdor ne ve tega, si razlaga Bhagavad-gīto na najbolj neumen način.

Čeprav je Arjuna navedel veliko argumentov, ki temeljijo na poznavanju religioznih in moralnih načel, svojega resničnega problema ni mogel rešiti brez pomoči duhovnega učitelja, Gospoda Śrī Kṛṣṇe. Doumel je, da je bilo njegovo tako imenovano znanje nekoristno pri reševanju problemov, ki so mu jemali voljo do življenja; brez pomoči duhovnega učitelja, Gospoda Kṛṣṇe, jih ni mogel rešiti. Akademsko znanje, učenost, visok položaj itd. so pri reševanju življenjskih problemov nekoristni. Pomaga nam lahko samo duhovni učitelj, kakršen je Kṛṣṇa. Zaključimo lahko torej, da je verodostojen duhovni učitelj tisti, ki je popolnoma zavesten Kṛṣṇe, kajti tak učitelj lahko reši vse probleme življenja. Gospod Caitanya je dejal, da je pravi duhovni učitelj tisti, ki obvlada znanost o zavesti Kṛṣṇe, pa naj bo njegov družbeni položaj kakršen koli.

„Ni pomembno, ali je človek vipra [poznavalec vedske modrosti], ali je nižjega rodu, ali pa živi v redu odpovedi – če obvlada znanost o Kṛṣṇi, je popoln in verodostojen duhovni učitelj.“ (Caitanya-caritāmṛta, Madhya 8.128) Kdor ne obvlada znanosti o zavesti Kṛṣṇe, torej ni verodostojen duhovni učitelj. V Vedah je rečeno tudi:

„Če učen brāhmaṇa, ki obvlada vsa področja vedskega znanja, ni vaiṣṇava ali dober poznavalec znanosti o zavesti Kṛṣṇe, ne more postati duhovni učitelj; človek, rojen v družini iz nižje kaste, pa to lahko postane, če je le vaiṣṇava oziroma je zavesten Kṛṣṇe.“ (Padma Purāṇa)

Problemov materialnega življenja, kot so rojstvo, starost, bolezen in smrt, ne moremo rešiti s kopičenjem bogastva in z gospodarskim razvojem. Mnogo je držav, ki imajo vse potrebno za življenje, ki so bogate in gospodarsko razvite, pa se kljub temu srečujejo s problemi materialnega življenja. Na razne načine iščejo mir, toda pravo srečo lahko dosežejo le, če s pomočjo Kṛṣṇovega verodostojnega predstavnika, človeka, zavestnega Kṛṣṇe, poiščejo nasvet pri Kṛṣṇi ali pa v Bhagavad-gīti in Śrīmad-Bhāgavatamu, ki razodevata znanost o Kṛṣṇi.

Če bi gospodarski razvoj in materialno udobje lahko pregnala človekovo potrtost, ki je posledica družinskih, družbenih, narodnih in mednarodnih problemov, Arjuna ne bi dejal, da niti kraljestvo brez primere na Zemlji niti oblast, kakršno imajo polbogovi na rajskih planetih, ne moreta pregnati njegove žalosti. Zato je poiskal zavetje v zavesti Kṛṣṇe. To je prava pot do miru in harmonije. Naravne katastrofe lahko v hipu napravijo konec gospodarski razvitosti in človekovi oblasti nad svetom. Ljudje bi zdaj radi odšli na Mesec, toda tudi teh poskusov odhoda na višje planete je lahko v hipu konec. Bhagavad-gītā to potrjuje: kṣīṇe puṇye martya-lokaṁ viśanti. „Ko živo bitje izčrpa sadove svojih pobožnih dejanj, z vrhunca sreče znova pade v najnižje življenjsko stanje.“ Na ta način so padli mnogi svetovni politiki. Taki padci prinesejo le še dodatno trpljenje.

Če se želimo za vselej rešiti žalosti, se moramo zateči h Kṛṣṇi, kar je storil tudi Arjuna, ki je Kṛṣṇo prosil, naj dokončno reši njegove probleme. To je metoda zavesti Kṛṣṇe.

Dhṛtarāṣṭra se je gotovo zelo razveselil, ko je izvedel, da se Arjuna ne namerava bojevati in da zapušča bojišče ter hoče postati berač. Sañjaya pa ga je spet razočaral, ko mu je povedal, da je Arjuna sposoben ubiti svoje sovražnike (parantapaḥ). Čeprav ga je zaradi navezanosti na družino trenutno preplavila neosnovana žalost, se je kot učenec predal Kṛṣṇi, vrhovnemu duhovnemu učitelju. To je pomenilo, da bo kmalu osvobojen nepotrebne potrtosti, ki jo je povzročila navezanost na družino, da mu bo popolno znanje o samospoznavanju ali zavesti Kṛṣṇe odprlo oči in da se bo potem zagotovo bojeval. Dhṛtarāṣṭrovega veselja bo tako konec, saj bo Kṛṣṇa razsvetlil Arjuno, ki se bo potem bojeval do zmagovitega konca.

To je bil pogovor zaupnih prijateljev, Hṛṣīkeśe in Guḍākeśe. Kot prijatelja sta bila na isti ravni, toda eden od njiju je prostovoljno postal učenec drugega. Kṛṣṇa se je smehljal, ker se je prijatelj odločil, da postane Njegov učenec. Gospod je gospodar vseh živih bitij in jim je zato zmeraj nadrejen, kljub temu pa privoli, da postane prijatelj, sin ali ljubimec bhakte, ki si Ga želi v taki vlogi. Ko Ga je Arjuna sprejel za učitelja, je takoj prevzel to vlogo in se pogovarjal z njim kot učitelj – z vso potrebno resnostjo. Učitelj in učenec sta se pogovarjala javno, sredi obeh vojska, tako da so imeli vsi na bojišču korist. Pogovor v Bhagavad-gīti torej ni namenjen samo določenemu človeku, družbi ali skupnosti, temveč vsem, zato mu lahko z enako pravico prisluhnejo prijatelji in sovražniki.

Gospod se je takoj postavil v vlogo učitelja in oštel učenca, saj mu je na posreden način dejal, da je neumen. Rekel je: „Govoriš kakor učen človek, ne veš pa, da učeni – tisti, ki vedo, kaj je telo in kaj duša – nikoli ne žalujejo za telesom, ne za živim ne za mrtvim.“ Naslednja poglavja bodo pojasnila, da je znanje poznavanje materije in duha ter osebnosti, ki ima oblast nad njima. Arjuna je trdil, da bi morali religioznim načelom pripisovati večjo pomembnost kakor politiki ali sociologiji, ni pa vedel, da je znanje o materiji, duši in Vsevišnjem še pomembnejše od religioznih obrazcev. Zato se ne bi smel imeti za zelo učenega. In ker ni bil najbolj učen, je žaloval za nečim, kar ni vredno žalosti. Telo se rodi in usojeno mu je, da ga danes ali jutri ne bo več, zato je manj pomembno od duše. Kdor to ve, ima pravo znanje in ne žaluje ne za mrtvim ne za živim materialnim telesom.

V Vedah – v Kaṭha Upaniṣadi in Śvetāśvatara Upaniṣadi – je rečeno, da Vsevišnja Božanska Osebnost vzdržuje nešteta živa bitja, ki se glede na svoja dejanja in njihove posledice znajdejo v različnih okoliščinah. Ta Vsevišnja Božanska Osebnost v obliki Svojih popolnih emanacij tudi prebiva v srcu vsakega živega bitja. Samo sveti ljudje, ki tako znotraj kakor zunaj vidijo istega Vsevišnjega Gospoda, lahko resnično dosežejo popoln in večen mir.

Ista vedska resnica, ki jo je Kṛṣṇa posredoval Arjuni, je na voljo tudi vsem tistim ljudem sveta, ki se izdajajo za zelo učene, v resnici pa imajo le skromno znanje. Gospod jasno pravi, da so On sam, Arjuna in vsi kralji, ki so se zbrali na bojišču, večno individualna bitja in da je On večno vzdrževalec vseh individualnih živih bitij, tako materialno pogojenih kakor tudi osvobojenih. Vsevišnja Božanska Osebnost je večno vrhovna individualna oseba, Gospodov večni družabnik Arjuna in vsi zbrani kralji pa so večno individualne osebe. V preteklosti so obstajali kot posamezniki in bodo večno ostali osebe. Kot individualna bitja so obstajali v preteklosti in bodo še naprej nepretrgoma obstajali v prihodnosti. Zato ni razloga, da bi za komer koli žalovali.

Gospod Kṛṣṇa, vrhovna avtoriteta v duhovnem znanju, tu ne podpira teorije māyāvādījev, po kateri naj bi se individualna duša, ki jo prekriva māyā ali iluzija, po osvoboditvi združila v eno z brezosebnim Brahmanom in prenehala obstajati kot individuum. Prav tako ne zagovarja teorije, po kateri si individualnost zamišljamo samo, dokler smo v pogojenem stanju. Kṛṣṇa tukaj jasno pravi, da bodo Gospod in vsi drugi v prihodnosti večno ohranili individualnost, kar je rečeno tudi v Upaniṣadah. Ta Kṛṣṇova izjava je avtoritativna, saj Kṛṣṇa ne more postati žrtev iluzije. Če individualnosti dejansko ne bi bilo, Kṛṣṇa ne bi tako poudarjal, da obstaja, in celo, da bo obstajala tudi v prihodnosti. Māyāvādī utegne ugovarjati, da individualnost, o kateri govori Kṛṣṇa, ni duhovna, temveč materialna. Ampak če sprejmemo ugovor, da je individualnost materialna, po čem lahko potem prepoznamo Kṛṣṇovo individualnost? Kṛṣṇa zatrjuje, da je bil individualna oseba v preteklosti in da bo to tudi v prihodnosti. Na mnoge načine je potrdil, da je individualna oseba, za brezosebni Brahman pa je dejal, da Mu je podrejen. Kṛṣṇa ves čas ohranja duhovno individualnost; če bi bil navadna pogojena duša z individualno zavestjo, Njegova Bhagavad-gītā ne bi imela vrednosti avtoritativnega svetega spisa. Navaden človek s štirimi pomanjkljivostmi človeške narave ni sposoben poučevati tega, kar je vredno slišati. Gītā presega dela, ki so jih napisali taki ljudje. Primerjati je ne moremo z nobeno posvetno knjigo. Če imamo Kṛṣṇo za navadnega človeka, Gītā izgubi vso pomembnost. Māyāvādīji trdijo, da je v tem verzu množina uporabljena samo zato, ker je to običajen način izražanja, in da se nanaša na telo. Toda že pred tem verzom je takšno telesno pojmovanje obsojeno. Zakaj bi Kṛṣṇa najprej obsodil telesno pojmovanje živih bitij, potem pa znova dal splošno izjavo, ki se nanaša na telo? Individualnost se torej ohranja na duhovni osnovi, kakor pravijo tudi Śrī Rāmānuja in drugi veliki ācārye. 

V Bhagavad-gīti je večkrat jasno rečeno, da lahko duhovno individualnost razumejo le Gospodovi bhakte. Tisti, ki Kṛṣṇi zavidajo položaj Vsevišnje Božanske Osebnosti, ne morejo zares razumeti tega velikega dela. Kdor ni bhakta in poskuša razumeti nauk Gīte, je kakor čebela, ki liže kozarec z medom. Medu ne moremo okusiti, če kozarca ne odpremo. Skrivnost Bhagavad-gīte lahko razumejo in okušajo samo bhakte in nihče drug, kar je opisano v četrtem poglavju. Gīte ne morejo dojeti niti tisti, ki iz zavisti zanikajo sam Gospodov obstoj. Razlaga Gīte, kakršno podajajo māyāvādīji, je torej najbolj zavajajoča predstavitev resnice. Gospod Caitanya nam je prepovedal brati komentarje māyāvādījev in opozoril, da tisti, ki verjame njihovi razlagi, ne more več razumeti prave skrivnosti Gīte. Če bi se individualnost nanašala na izkustveno vesolje, Gospodovo poučevanje ne bi bilo potrebno. Dvojnost individualne duše in Gospoda je večno dejstvo, ki je, kot že rečeno, potrjeno v Vedah.

Vsako živo bitje je individualna duša, katere telo se vsak trenutek spreminja. Včasih je videti kot otrok, včasih kot mladenič in včasih kot starec. Ves čas pa je v njem ista duša, ki se ne spreminja. Ob smrti nazadnje zamenja telo, tako da se preseli v drugo. In ker v naslednjem življenju zagotovo dobi novo telo – bodisi materialno bodisi duhovno – Arjuna ni imel razloga, da žaluje za Bhīṣmo in Droṇo, za katera ga je tako skrbelo. Nasprotno, veseliti bi se moral, da bosta stari telesi zamenjala za novi in tako obnovila svojo energijo. Take zamenjave telesa nam glede na to, kako smo delovali v življenju, prinašajo raznoliko uživanje in trpljenje. Ker sta bila Bhīṣma in Droṇa vzvišeni duši, bosta v naslednjem življenju gotovo dobila duhovni telesi ali pa vsaj telesi prebivalcev raja, v katerih bosta deležna višjih užitkov materialnega življenja. V nobenem primeru torej ni bilo razloga za obžalovanje.

Kdor ima popolno znanje o položaju individualne duše, Nadduše ter materialne in duhovne narave, se imenuje dhīra ali najpametnejši človek. Njega menjanje teles nikoli ne zmede.

Teorija māyāvādījev, po kateri je duša ena sama, je nesprejemljiva, saj se duše ne da razrezati na koščke. Če bi se dalo Vsevišnjega razrezati na več individualnih duš, bi to pomenilo, da je deljiv in spremenljiv, kar pa ni v skladu z načelom o nespremenljivosti Vrhovne Duše. Kakor je rečeno v Bhagavad-gīti, sestavni delci Vsevišnjega obstajajo večno (sanātana) in se imenujejo kṣara, kar pomeni, da lahko padejo v materialno naravo. Večno so sestavni delci Vsevišnjega in tudi po osvoboditvi ostane individualna duša sestavni delec. Toda ko je osvobojena, živi z Božansko Osebnostjo večno življenje v blaženosti in vednosti. Položaj Nadduše, ki prebiva v vsakem posameznem telesu in je znana kot Paramātmā, lahko ponazorimo s primerom odseva. Nadduša se razlikuje od individualnega živega bitja. Kadar pogledamo odsev neba v vodi, vidimo sonce, mesec in tudi zvezde. Zvezde lahko primerjamo z živimi bitji, sonce ali mesec pa z Vsevišnjim Gospodom. Individualno dušo, sestavni delec Vsevišnjega, predstavlja Arjuna, Vrhovna Duša pa je Božanska Osebnost, Śrī Kṛṣṇa. Kakor bo razvidno iz začetka četrtega poglavja, ti dve duši nista na isti ravni. Če bi bil Arjuna na isti ravni kot Kṛṣṇa in mu Kṛṣṇa ne bi bil nadrejen, bi bilo nesmiselno, da eden daje napotke, drugi pa jih sprejema. Če bi bila oba pod vplivom slepilne energije (māye), to ne bi bilo potrebno. Tako poučevanje bi bilo brez koristi, saj nihče, ki je v objemu māye, ne more biti avtoritativen učitelj. Na podlagi vsega tega lahko zaključimo, da je Gospod Kṛṣṇa Vsevišnji Gospod, ki je na višjem položaju kot živo bitje, Arjuna, pozabljiva duša pod urokom māye.

Da bi lahko dobro opravljali svoje dolžnosti, se moramo naučiti mirno prenašati minljivo srečo in nesrečo. Vede predpisujejo, da se moramo okopati zgodaj zjutraj celo v mesecu māghi (januar-februar). Takrat je zelo hladno, vendar se človek, ki se drži religioznih načel, ne obotavlja in se kljub temu okopa. Gospodinja prav tako ostane v kuhinji tudi maja in junija ter kuha v največji poletni vročini. Svoje dolžnosti moramo opravljati kljub neugodnim podnebnim razmeram. Religiozno načelo kṣatriye je bojevanje. Kṣatriya ne sme zanemariti predpisane dolžnosti, tudi če se mora bojevati s prijateljem ali sorodnikom. Predpisanih načel religije se moramo držati, da bi si lahko pridobili znanje, kajti le z znanjem in vdanim služenjem Gospodu se lahko rešimo iz objema māye (iluzije).

Kṛṣṇa je Arjuno ogovoril z dvema različnima imenoma. Ime Kaunteya kaže na njegovo slavno krvno sorodstvo po materini strani, Bhārata pa na njegovo veličino po očetovi strani. Arjuna ima z obeh strani veliko dediščino, zaradi katere je obvezan vestno opravljati svoje dolžnosti. Zato se bojevanju ne more izogniti.

Kdor se trdno odloči napredovati v duhovnem spoznavanju in je enak tako v navalih sreče kot nesreče, je vsekakor vreden osvoboditve. Četrta stopnja življenja v varṇāśrami – red odpovedi ali sannyāsa – je zelo zahtevna. Toda kdor resno želi doseči popolnost, kljub vsem težavam stopi v red sannyāse. Težave se ponavadi pojavijo, ko je treba prekiniti družinske odnose, kar pomeni pretrgati vezi z ženo in otroki. Kdor lahko premaga te težave, gotovo doseže samospoznanje. Arjuna je dobil nasvet, naj kot kṣatriya vztraja pri opravljanju svoje dolžnosti, četudi se mu je z družinskimi člani in drugimi ljubljenimi osebami težko bojevati. Gospod Caitanya je stopil v red sannyāse pri štiriindvajsetih letih. Njegova mlada žena in stara mati sta bili odvisni od Njega in nista imeli nikogar drugega, ki bi lahko skrbel zanju. Gospod Caitanya je zaradi višjega cilja kljub temu postal sannyāsī in stanovitno opravljal višje dolžnosti. To je pot, ki vodi k osvoboditvi iz suženjstva materiji.

Spreminjajoče se telo ni trajno. Sodobna medicina priznava, da se zaradi delovanja celic in zaradi reakcij v njih vsak trenutek spreminja ter tako raste in se stara. Duša pa je večna in kljub spremembam telesa in uma ostaja enaka. To je razlika med materijo in duhom. Narava telesa je, da se ves čas spreminja, duša pa je po naravi večna. Tako so zaključili vsi, ki so videli resnico – impersonalisti in personalisti. V Viṣṇu Purāṇi (2.12.38) je rečeno, da so Viṣṇu in Njegova prebivališča samorazsvetljeni in duhovni (jyotīṁṣi viṣṇur bhuvanāni viṣṇuḥ). Besedi obstoječe in neobstoječe se nanašata samo na duh in materijo. Tako menijo vsi, ki so videli resnico.

Gospod tu začenja poučevati živa bitja, ki so pod vplivom nevednosti in so zato zmedena. Odstraniti nevednost pomeni predvsem vzpostaviti večni odnos med oboževalcem in oboževanim ter razumeti razliko med Vsevišnjo Božansko Osebnostjo in živimi bitji, sestavnimi delci Vsevišnjega Gospoda. Naravo Vsevišnjega lahko spoznamo z natančnim proučevanjem sebe, pri čemer moramo vedeti, da se od Vsevišnjega razlikujemo kakor del od celote. Vedānta-sūtra in tudi Śrīmad-Bhāgavatam priznavata Vsevišnjega za izvor vseh emanacij. Te opažamo kot pojavne oblike višje in nižje narave. Živa bitja pripadajo višji naravi, kar je opisano v sedmem poglavju. Čeprav med energijo in njenim izvorom ni razlike, je vir energije Vsevišnji, energija ali narava pa je Njemu podrejena. Živa bitja so zmeraj podrejena Vsevišnjemu Gospodu, kakor je služabnik podrejen gospodarju ali učenec učitelju. Kdor je pod vplivom nevednosti, ne more razumeti tega čistega znanja. Gospod uči Bhagavad-gīto, da bi to nevednost pregnal in za vse čase razsvetlil vsa živa bitja.

Ta verz jasneje govori o pravi naravi duše, ki prežema celo telo. Vsakdo lahko razume, da je tisto, kar prežema telo, zavest. Vsi se zavedamo bolečin in ugodja telesa oziroma njegovih delov. Ta zavest se širi samo po našem telesu. Bolečina in ugodje enega telesa sta drugemu neznana. V vsakem telesu torej prebiva individualna duša, znak njene prisotnosti pa je individualna zavest. Velikost duše je enaka desettisočini konice lasu. O tem govori Śvetāśvatara Upaniṣada (5.9):

„Če konico lasu razdelimo na sto delov, vsakega od njih pa spet na sto delov, dobimo delce, ki so po velikosti enaki duši.“ To je rečeno tudi v naslednjem verzu:

„Obstaja nešteto duhovnih atomov, katerih velikost je enaka desettisočini konice lasu.“

Individualni delec, duša, je torej duhovni atom, manjši od materialnega atoma. Takih atomov je nešteto. Ta majcena duhovna iskra je osnova materialnega telesa in njen vpliv se širi po celem telesu, kakor se po telesu širi učinek zdravila. Vpliv duše po vsem telesu zaznavamo kot zavest, ki je torej dokaz prisotnosti duše. Vsak laik lahko razume, da je materialno telo brez zavesti mrtvo. Zavesti v telesu ni mogoče obuditi z nobenim materialnim posegom. Zavest ni rezultat spajanja materije, temveč izvira iz duhovne duše. Atomska velikost duše je opisana tudi v Muṇḍaka Upaniṣadi (3.1.9):

„Duša je atomske velikosti, zaznati pa jo je mogoče s popolno inteligenco. Lebdi v petih vrstah zraka (prāṇa, apāna, vyāna, samāna in udāna) in iz srca, kjer prebiva, širi svoj vpliv po celem telesu utelešenega živega bitja. Ko se očisti petih vrst materialnega zraka, pride do izraza njen duhovni vpliv.“

Namen sistema haṭha-yoge je z različnimi položaji sedenja doseči nadzor nad petimi vrstami zraka, ki obdajajo čisto dušo – vendar ne z željo po materialni koristi, temveč zato, da bi se neznatna duša rešila ujetosti v materialni svet.

Vsi vedski spisi soglašajo glede narave duše in vsak razumen človek lahko prisotnost duše tudi dejansko občuti. Samo nerazsodnež misli, da je neznatna duša vseprisotna viṣṇu-tattva.

Vpliv atomske duše se širi po vsem telesu. V Muṇḍaka Upaniṣadi je rečeno, da je ta atomsko majhna duša v srcu vsakega živega bitja, toda ker je tako majhna, da je materialistični znanstveniki s svojimi opazovanji ne morejo izslediti, nekateri od njih nespametno izjavljajo, da ne obstaja. Individualna atomska duša nedvomno prebiva v srcu skupaj z Naddušo; vsa energija, ki premika telo, izvira iz tega dela telesa. Krvna telesca, ki prenašajo kisik iz pljuč, dobivajo energijo od duše. Ko duša zapusti telo, se proces nastajanja krvi ustavi. Medicina se zaveda pomembnosti rdečih krvnih telesc, vendar ne ve, da je izvor njihove energije duša. Priznava pa, da je srce vir vse energije v telesu.

Atomsko majhne delce duhovne celote lahko primerjamo z delci sončne svetlobe. V sončni svetlobi je nešteto sijočih delcev, sestavni delci Vsevišnjega Gospoda pa so neznatne iskre sijaja Vsevišnjega Gospoda in se imenujejo prabhā ali višja energija. Ne glede na to, ali sprejmemo vedsko znanje ali pa sodobno znanost, torej ne moremo zanikati obstoja duše v telesu. Znanost o duši je v Bhagavad-gīti jasno predstavil sam Gospod Kṛṣṇa, Božanska Osebnost.

Materialno telo je po naravi minljivo. Premine lahko takoj ali pa po sto letih. To je samo vprašanje časa. Ni ga mogoče ohranjati v nedogled. Duhovna duša pa je tako majcena, da je sovražnik ne more niti videti, kaj šele ubiti. Pri prejšnjem verzu smo omenili, da je tako majhna, da nihče ne ve, kako bi jo bilo mogoče izmeriti. Z nobenega od teh dveh stališč ni razloga za žalost, saj živega bitja, kakršno je, ni mogoče ubiti, materialnega telesa pa ni mogoče ohranjati poljubno dolgo ali ga trajno zaščititi. Drobceni delec celotnega duha dobi materialno telo na podlagi svojega delovanja, zato je zanj dobro, da živi po religioznih načelih. Vedānta-sūtre označujejo živo bitje kot svetlobo, saj je sestavni delec vrhovne svetlobe. Kakor sončna svetloba vzdržuje ves univerzum, tako svetloba duše vzdržuje materialno telo. Ko duša telo zapusti, se le-to začne razkrajati. Vzdrževalec telesa je torej duša. Sámo telo je nepomembno. Kṛṣṇa je Arjuni svetoval, naj se bojuje in ne odstopi od religioznih načel zaradi materialnih, telesnih ozirov.

Kadar telo živega bitja zadane smrtonosno orožje, živo bitje v telesu ni ubito. Duša je tako majhna, da je ni mogoče ubiti z nobenim materialnim orožjem, o čemer govorijo naslednji verzi. Živega bitja ni mogoče ubiti tudi zato, ker je po naravi duhovno. Tisto, kar je ubito oziroma za kar pravimo, da je ubito, je le telo. To pa seveda nikakor ne pomeni, da vedska književnost spodbuja ubijanje. V Vedah je rečeno mā hiṁsyāt sarvā bhūtāni: nikoli ne bodi do nikogar nasilen. Dejstvo, da živega bitja ni mogoče ubiti, tudi nikomur ne dovoljuje klati živali. Nedovoljen uboj telesa katerega koli živega bitja je gnusno dejanje, kaznivo tako po državnem kakor tudi po Božjem zakonu. Arjuna pa bo ubijal zaradi religioznega načela, in ne zato, ker bi sam tako hotel.

Atomsko majhen sestavni delec Vrhovnega Duha je kvalitativno enak Vsevišnjemu. Ne spreminja se, kot se spreminja telo. Včasih pravimo, da je duša nespremenljiva ali kūṭa-stha. Spreminjanje telesa poteka v šestih stopnjah: telo se rodi, nekaj časa obstaja, raste, ustvari nekaj produktov, postopoma slabi in nazadnje izgine v pozabo. Duša pa takim spremembam ni podložna. Duša se ne rodi, ker pa vstopi v materialno telo, se rodi telo. Duša se ne rodi in ne umre, ko se rodi in umre telo. Vse, kar se rodi, tudi umre. Ker se duša ne rodi, ne moremo govoriti o njeni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Večna je, zmeraj enaka in prvobitna, kar pomeni, da v zgodovini ni sledu o njenem nastanku. Kakor telesu poskušamo tudi duši določiti datum rojstva itd. Duša se nikoli ne postara, kot se postara telo. Zato star človek občuti isto življenjsko voljo, kot jo je imel v otroštvu in mladosti. Spremembe telesa ne vplivajo na dušo. Duša ne razpade kakor drevo in vse druge materialne stvari. Tudi stranskih produktov ne ustvarja. Stranski produkti telesa, otroci, so prav tako individualne duše. Ker imajo telo, je videti, da so otroci nekega človeka. Telo se razvija zaradi prisotnosti duše, ta pa nima potomcev in se ne spreminja. Duša torej ni podložna šestim spremembam, katerim je podložno telo.

Podoben verz najdemo tudi v Kaṭha Upaniṣadi (1.2.18):

Pomen in smisel tega verza in verza iz Bhagavad-gīte sta enaka, toda v tem verzu je še posebna beseda, vipaścit, ki pomeni učen ali tisti, ki ima znanje.

Duša je polna znanja, kar pomeni, da je zmeraj polna zavesti. Zavest je torej simptom prisotnosti duše. Tudi če duše ne najdemo v srcu, kjer prebiva, lahko zaradi prisotnosti zavesti kljub temu razumemo, da obstaja. Včasih zaradi oblakov ali iz kakšnega drugega razloga na nebu ne vidimo sonca, še zmeraj pa je tu sončna svetloba, zato smo prepričani, da je dan. Kakor hitro zgodaj zjutraj nebo postane svetlo, vemo, da je vzšlo sonce. Ker je v vseh telesih, tako v človeških kakor v živalskih, prisotna zavest, pa lahko razumemo, da v njih prebiva duša. Toda zavest duše se razlikuje od zavesti Vsevišnjega, kajti vrhovna zavest pozna vse: preteklost, sedanjost in prihodnost. Individualna duša je nagnjena k pozabljanju. Kadar pozabi svojo pravo naravo, jo Kṛṣṇa poučuje in razsvetljuje s Svojim vzvišenim znanjem. Kṛṣṇa ni kakor pozabljiva duša. Če bi bil, bi bili Njegovi nauki v Bhagavad-gīti nekoristni.

Obstajata dve vrsti duš: neznatno majhna duša (aṇu-ātmā) in Nadduša (vibhu-ātmā). To je rečeno tudi v Kaṭha Upaniṣadi (1.2.20):

„Nadduša [Paramātmā] in atomska duša [jīvātmā] sta kakor dve ptici, ki prebivata na istem drevesu – v srcu živega bitja – in le kdor se osvobodi vseh materialnih želja in žalosti, lahko po milosti Vsevišnjega razume veličino duše.“ Kot bo pojasnjeno v naslednjih poglavjih, je Kṛṣṇa tudi izvor Nadduše, Arjuna pa je atomska duša, ki je pozabila na svojo pravo naravo. Zato jo mora razsvetliti Kṛṣṇa ali pa Njegov verodostojni predstavnik (duhovni učitelj).

Vse je mogoče pravilno izkoristiti, in kdor ima popolno znanje, ve, kako in kje naj določeno stvar uporabi, da bo pravilno izkoriščena. Tudi nasilje je lahko koristno, kako ga lahko uporabimo, pa ve, kdor ima znanje. Sodnik, ki morilca obsodi na smrt, ni odgovoren za to dejanje, saj je nasilje nad morilcem ukazal na podlagi kazenskega zakona. V Manu-saṁhiti, zakoniku človeštva, je rečeno, da je treba morilca obsoditi na smrt, da mu v naslednjem življenju ne bo treba trpeti zaradi velikega greha, ki ga je storil. Morilec, ki ga kralj kaznuje z obešanjem, ima od tega torej korist. Kadar Kṛṣṇa komu ukaže, naj se bojuje, pa moramo vedeti, da gre pri takem bojevanju za nasilje v imenu najvišje pravice. Arjuna bi moral zato izpolniti naročilo, vedoč, da nasilje v bitki za Kṛṣṇo sploh ni nasilje, saj človeka, ali točneje, duše nikakor ni mogoče ubiti. Nasilje je torej dovoljeno, kadar je treba zaščititi pravico. Kirurg ne operira pacienta zato, da bi ga ubil, temveč da bi ga pozdravil. Arjuna, ki se bo po Kṛṣṇovem naročilu spustil v boj, bo torej deloval s popolnim znanjem, zato ni mogoče, da bi bile posledice bojevanja slabe.

Priznano dejstvo je, da atomsko majhna individualna duša menja telo. Celo sodobni znanstveniki, ki ne verjamejo v obstoj duše, obenem pa ne morejo pojasniti izvora energije v srcu, se morajo sprijazniti s tem, da se telo od otroštva preko deštva in mladosti do starosti nenehno spreminja. Po smrti pa spremembe potekajo na novem telesu. To je bilo pojasnjeno že v enem od prejšnjih verzov (2.13).

Atomsko majhna individualna duša lahko odide v novo telo po milosti Nadduše. Nadduša izpolnjuje njene želje, kakor prijatelj izpolnjuje želje svojega prijatelja. Vede – Muṇḍaka Upaniṣada in Śvetāśvatara Upaniṣada – primerjajo dušo in Naddušo z dvema pticama prijateljicama, ki sedita na istem drevesu. Ena ptica (atomsko majhna individualna duša) jé drevesne plodove, druga ptica (Kṛṣṇa) pa samo gleda Svojo prijateljico. Čeprav sta ptici kvalitativno enaki, so eno premamili plodovi drevesa materialnega sveta, druga pa je zgolj priča dejanjem Svoje prijateljice. Kṛṣṇa je ptica, ki opazuje, Arjuna pa ptica, ki jé plodove. Čeprav sta prijatelja, je prvi gospodar, drugi pa služabnik. Ker atomska duša ta odnos pozabi, se mora preseljevati z drevesa na drevo oziroma iz telesa v telo. Duša ali jīva bije na drevesu materialnega telesa hud boj, kakor hitro pa prizna drugo ptico za vrhovnega duhovnega učitelja – kakor je storil Arjuna, ko se je prostovoljno predal Kṛṣṇi, da bi ga Ta poučil – se osvobodi žalosti in trpljenja. To potrjujeta Muṇḍaka Upaniṣada (3.1.2) in Śvetāśvatara Upaniṣada (4.7):

„Čeprav sta ptici na istem drevesu, so tisto, ki kot uživalec jé drevesne plodove, povsem preplavili tesnoba in zlovoljnost. Če pa se trpeča ptica obrne k svojemu prijatelju, Gospodu, in spozna Njegovo veličino, se takoj reši vse tesnobe.“ Arjuna se je zdaj obrnil k svojemu večnemu prijatelju Kṛṣṇi in Ga posluša, da bi razumel Bhagavad-gīto. Ko posluša Kṛṣṇo, spozna Njegovo brezmejno veličino in se osvobaja vse potrtosti.

Gospod tu Arjuni svetuje, naj ne obžaluje, ker bosta njegov stari ded in učitelj zamenjala telesi. Raje naj se veseli, da lahko v pravičnem boju ubije njuni telesi, saj se bosta tako v hipu očistila posledic vseh telesnih dejanj. Kdor žrtvuje življenje na oltarju bojnega polja, kjer umre za pravično stvar, se takoj očisti posledic vseh telesnih dejanj in doseže višjo stopnjo bivanja. Arjuna torej ni imel razloga za žalost.

Duše ne more ubiti nobeno orožje – ne meč, ne ognjeno, dežno, orkansko ali kakšno drugo orožje. Poleg sodobnega ognjenega orožja so včasih obstajala tudi številna orožja iz zemlje, vode, zraka, etra itd. Sodobno jedrsko orožje prav tako spada med ognjeno orožje, včasih pa so poznali tudi orožje iz raznih drugih materialnih elementov. Ognjenemu orožju so se zoperstavljali z vodnim orožjem, ki ga sodobna znanost ne pozna. Sodobni znanstveniki ne poznajo niti orkanskega orožja. Duše kljub vsem znanstvenim izumom z nobenim orožjem ni mogoče razsekati na koščke ali uničiti.

Māyāvādīji ne morejo dokazati svoje teorije, po kateri naj bi individualna duša nastala preprosto zaradi nevednosti in naj bi jo zato prekrila slepilna energija. Prav tako ni mogoče, da bi bile individualne duše kdaj odrezane od izvorne Vrhovne Duše, saj so večno Njeni individualni deli. Ker so večno (sanātana) atomske individualne duše, se zlahka zgodi, da jih prekrije slepilna energija in da postanejo zato ločene od Vsevišnjega Gospoda, kakor ognjene iskre, ki so kvalitativno sicer enake ognju, hitro ugasnejo, če so ločene od ognja. V Varāha Purāṇi so živa bitja opisana kot individualni sestavni delci Vsevišnjega. To je njihov večni položaj, kar pravi tudi Bhagavad-gītā. Ko se živo bitje reši iluzije, je še zmeraj individualna oseba, kar je razvidno iz nauka, ki ga je Gospod posredoval Arjuni. Arjuna je s pomočjo znanja, ki ga je dobil od Kṛṣṇe, dosegel osvoboditev, vendar on in Kṛṣṇa nikoli nista postala eno.

Vse te lastnosti atomske duše so jasen dokaz, da je individualna duša večno atomsko majhen, nespremenljiv delec duhovne celote. Ta verz ne podpira teorije monizma, saj individualna duša in duhovna celota nikoli ne moreta postati eno. Ko se atomska duša znebi materialne nečistosti, si morda zaželi kot duhovna iskra ostati v bleščečem sijaju Vsevišnje Božanske Osebnosti, inteligentne duše pa gredo raje na duhovne planete, kjer se lahko družijo z Božansko Osebnostjo.

Posebno pozornost zasluži beseda sarva-gata („vsepričujoča“), kajti živa bitja nedvomno naseljujejo celotno Božje stvarstvo. Živijo na kopnem, v vodi, v zraku, v zemlji in celo v ognju. Prepričanje, da jih ogenj uniči, je nesprejemljivo, saj ta verz jasno pravi, da ogenj duše ne more sežgati. Živa bitja torej nedvomno prebivajo tudi na soncu, kjer imajo tamkajšnjim razmeram primerna telesa. Če bi bilo sonce nenaseljeno, bi beseda sarva-gata – „povsod bivajoča“ – izgubila svoj pomen.

Kot že rečeno, je duša premajhna za našo materialno sposobnost opažanja, saj je ne moremo videti niti z najmočnejšim mikroskopom. Zato pravimo, da je nevidna. Obstoja duše ne moremo dokazati s poskusi, temveč se lahko o njem prepričamo samo na podlagi śruti, vedske modrosti. Ker drugega vira znanja o duši ni (čeprav je njeno prisotnost mogoče opaziti), moramo sprejeti dejstvo, da duša obstaja. V tem svetu je veliko stvari, ki jih moramo sprejeti izključno na podlagi izjav višje avtoritete. Da bi izvedeli, kdo je naš oče, moramo sprejeti avtoriteto matere. Nihče razen nje nam ne more povedati tega. Edini vir znanja o duši pa so Vede. Duše torej ne moremo razumeti z eksperimentalnim znanjem. Duša je zavest in je zavestna – tudi to dejstvo moramo sprejeti, saj tako pravijo Vede. V nasprotju s telesom se duša ne spreminja. Kot večno nespremenljiva ostaja v primerjavi z neskončno Vrhovno Dušo atomsko majhna. Vrhovna Duša je neskončno velika, individualna duša pa neskončno majhna. Ker je nespremenljiva, ne more nikoli postati enaka neskončno veliki duši, Vsevišnji Božanski Osebnosti. Ta razlaga se v Vedah ponavlja v raznih oblikah, da bi utrdila predstavo o duši. Ponavljanje je potrebno, da bi obravnavano temo temeljito in pravilno razumeli.

Zmeraj je mogoče najti skupino filozofov, sorodnih budistom, ki ne verjamejo, da duša obstaja ločeno od telesa. Očitno je, da so taki filozofi obstajali tudi, ko je Kṛṣṇa izgovoril Bhagavad-gīto. Imenovali so se lokāyatike in vaibhāṣike. Ti filozofi trdijo, da je življenje rezultat spajanja materialnih elementov pri ugodnih pogojih. Podobno mislijo tudi sodobni materialistični znanstveniki in filozofi. Ti pravijo, da je telo spoj materialnih elementov in da se življenjski znaki pojavijo zaradi vzajemnega delovanja fizikalnih in kemičnih elementov. Na tej filozofiji temelji evolucijska teorija. Kakor nevdanostne nihilistične budistične sekte dandanes to filozofijo zagovarjajo tudi mnoge lažne religije, ki prihajajo v modo v Ameriki.

Tudi če Arjuna kakor filozofi vaibhāṣike ne bi verjel v obstoj duše, ne bi imel razloga za žalost. Nihče ne preneha opravljati svojih dolžnosti, ker bi žaloval za kupom kemikalij. Sodobna znanost in vojna tehnologija jih potrošita na tone, da bi premagali sovražnika. Po filozofiji vaibhāṣik tako imenovana duša ali ātmā umre skupaj s telesom. Ne glede na to, ali je Arjuna sprejel vedski zaključek o obstoju atomsko majhne duše ali pa v njen obstoj ni verjel, ni imel razloga za obžalovanje. Po teoriji vaibhāṣik iz materije vsak trenutek nastanejo mnoga živa bitja, ogromno pa jih vsak trenutek tudi izgine, zato ni razloga za žalost. Če se duša ne bi znova rodila, se Arjuni ne bi bilo treba bati, da bo moral trpeti posledice uboja svojega deda in učitelja. Kṛṣṇa je Arjuno zbadljivo imenoval mahā-bāhu, junak močnih rok, saj se Gospod ni strinjal s teorijo vaibhāṣik, ki nasprotuje vedski modrosti. Kot kṣatriya je Arjuna pripadal vedski civilizaciji in spodobilo bi se, da še naprej deluje po njenih načelih.

Živo bitje se rodi v okoliščinah, kakršne si je zaslužilo s svojim delovanjem. Ko se eno obdobje delovanja konča, mora živo bitje umreti in se ponovno roditi, da bi znova začelo delovati. Tako ne doseže osvoboditve, temveč se vrti v krogu rojstva in smrti. To ne opravičuje nepotrebnih umorov, klanja in vojn, obenem pa so nasilje in vojne neizogibni pri vzdrževanju zakona in reda v človeški družbi.

Ker je bitko na Kurukṣetri želel Vsevišnji, je bila neizbežna, in dolžnost kṣatriye je, da se bojuje za pravično stvar. Zakaj naj bi se Arjuna bal smrti svojih sorodnikov ali žaloval za njimi, ko pa je vendar opravljal svojo dolžnost? Kṛṣṇa mu ni naročil, naj prekrši zakon in si tako nakoplje posledice grešnega delovanja, katerih se je tako bal. Če ne bi opravil svoje dolžnosti, s tem ne bi preprečil smrti sorodnikov, temveč bi se zaradi napačno izbrane poti delovanja izpridil.

Obstajata dve vrsti filozofov: eni verjamejo v obstoj duše, drugi pa ne. Toda ne glede na to, katero filozofijo sprejmemo, nimamo razloga za žalost. Tiste, ki ne verjamejo v obstoj duše, poznavalci vedske modrosti imenujejo ateisti. Tudi če teoretično sprejmemo to ateistično teorijo, nimamo razloga za žalovanje. Pred stvarjenjem obstajajo materialni elementi neodvisno od ločenega obstoja duše v nezaznavni obliki. Iz tega subtilnega, nezaznavnega stanja nastane pojavni svet: iz etra nastane zrak, iz zraka ogenj, iz ognja voda, iz vode pa zemlja. Iz zemlje nastane veliko različnih stvari. Za primer lahko vzamemo velik nebotičnik, ki je prav tako narejen iz zemlje. Ko je porušen, je znova nemanifestiran in nazadnje obstaja v obliki atomov. Zakon o ohranitvi energije seveda velja; gre le za to, da stvari nekaj časa obstajajo v zaznavni, nekaj časa pa v nezaznavni obliki. Čemu bi potem žalovali za čemer koli manifestiranim ali nemanifestiranim? Pravzaprav niti v nezaznavnem stanju ni nič izgubljeno. Tako na začetku kakor na koncu vsi elementi obstajajo v nezaznavni obliki. Manifestirani so le v vmesnem času, vendar med manifestiranim in nemanifestiranim stanjem ni prave materialne razlike.

Če verjamemo vedski razlagi, ki jo podaja Bhagavad-gītā in po kateri materialno telo sčasoma premine (antavanta ime dehāḥ), duša pa je večna (nityasyoktāḥ śarīriṇaḥ), se moramo vselej zavedati, da je telo kakor obleka. Zakaj bi žalovali, če kdo zamenja obleko? V primerjavi z večno dušo za materialno telo ne moremo reči, da dejansko obstaja, temveč je le kakor sen. V sanjah lahko mislimo, da letimo po nebu ali pa da kot kralj sedimo v kočiji, ko pa se prebudimo, razumemo, da nismo niti na nebu niti v kočiji. Vede nas spodbujajo k samospoznavanju na podlagi dejstva, da materialno telo pravzaprav ne obstaja. Zato ne glede na to, ali verjamemo v obstoj duše ali pa ne, nimamo razloga za žalovanje za izgubljenim telesom.

Ker Gītopaniṣada temelji predvsem na načelih Upaniṣad, ni presenetljivo, da najdemo podoben verz tudi v Kaṭha Upaniṣadi (1.2.7):

Dejstvo, da atomsko majhna duša prebiva v telesu ogromne živali, v telesu velikanskega banjanovca, pa tudi v mikrobih, ki so tako majhni, da jih je v enem kubičnem centimetru na milijone in milijarde, je vsekakor osupljivo. Ljudje skromnega znanja in tisti, ki ne živijo asketsko, ne morejo razumeti čudežne narave individualne, atomsko majhne iskre duha, tudi če jo pojasni največja avtoriteta, ki je poučila celo Brahmo, prvo živo bitje v univerzumu. Zaradi globoko ukoreninjene materialne predstave o stvareh večina ljudi v današnji dobi ne more razumeti, kako lahko tako majhen delec postane tako velik, pa tudi tako drobcen. Čudijo se, ko poslušajo o duši ali opažajo njeno naravo. Ljudje so pod vplivom iluzorne materialne energije tako zatopljeni v zadovoljevanje čutov, da skoraj nimajo časa za razmišljanje o pomembnosti samospoznavanja, čeprav je dejstvo, da se brez samospoznanja vsa njihova dejanja končajo s porazom v boju za obstanek. Morda sploh ne vedo, da bi morali misliti na dušo in se tako rešiti trpljenja v materialnem svetu.

Ljudje, ki bi radi imeli znanje o duši, obiskujejo predavanja, na katerih poslušajo o njeni naravi, vendar pa se včasih zaradi nevednosti pustijo zavesti in mislijo, da med Naddušo in atomsko majhno dušo ni razlike v veličini. Zelo težko bomo našli človeka, ki povsem razume položaj Nadduše in atomske duše, njuni funkciji in odnos med njima ter vse druge večje in manjše podrobnosti. Še težje pa bomo našli koga, ki resnično zna v popolnosti uporabiti znanje o duši in lahko z različnih vidikov opiše njen položaj. Ampak če tako ali drugače spoznamo naravo duše, je naše življenje popolno.

Znanje o duši najlaže razumemo tako, da sprejmemo izjave Bhagavad-gīte, ki jo je izgovoril Gospod Kṛṣṇa, največja avtoriteta v duhovnem znanju, in se ne pustimo zavesti drugim teorijam. Da pa bi lahko Kṛṣṇo sprejeli za Vsevišnjo Božansko Osebnost, je potrebna dolgotrajna askeza in opravljanje žrtvovanj v tem ali pa v prejšnjih življenjih. Kṛṣṇo lahko kot Vsevišnjega spoznamo samo po brezvzročni milosti čistega bhakte in nikakor drugače.

Gospod Kṛṣṇa zdaj zaključuje pouk o nespremenljivi duši. Na več načinov je opisal dušo in pokazal, da je za razliko od minljivega telesa nesmrtna. Arjuna kot kṣatriya zato ne bi smel zanemariti svoje dolžnosti iz strahu, da bosta Bhīṣma in Droṇa, njegov ded in učitelj, umrla v bitki. Ker tako pravi avtoriteta, Śrī Kṛṣṇa, moramo verjeti, da obstaja duša, ki se razlikuje od materialnega telesa. Ne bi smeli misliti, da duše ni ali pa da se življenjski znaki pojavijo, ko se spoj materialnih elementov zaradi medsebojnega delovanja kemikalij dovolj razvije. Čeprav je duša nesmrtna, nasilja ne smemo spodbujati, če pa je v vojni resnično potrebno, ga ne smemo preprečevati. Nasilje je upravičeno le, če ga odobri Gospod, na lastno pest pa ne bi smeli biti nasilni.

Drugi od štirih družbenih stanov je razred kṣatrij, katerih dolžnost je dobro vladati. Kṣat pomeni poškodba, kdor ščiti pred poškodbami, pa se imenuje kṣatriya (trāyate pomeni zaščititi). Kṣatriye so se učili ubijati v gozdu, kjer so iz oči v oči izzvali tigra in se z mečem bojevali z njim. Ko je bil tiger mrtev, so ga v kraljevski ceremoniji zažgali. Kralji kṣatriye v državi Jaipur počno to še danes. Kṣatriye se posebej urijo v izzivanju in ubijanju, ker je religiozno nasilje včasih potrebno. Kṣatriye zato nikoli ne bi smeli stopiti v red sannyāse ali odpovedi. Nenasilje je v politiki lahko diplomatsko sredstvo, nikoli pa ne načelo. V religioznih zakonikih najdemo tole izjavo:

„Kralj ali kṣatriya, ki se na bojišču spopade s sovražnim kraljem, po smrti zasluži odhod na rajske planete, katere z žrtvovanjem živali v žrtvenem ognju dosežejo tudi brāhmaṇe.“ Ubijanje na bojišču, ki temelji na religioznih načelih, in ubijanje živali v žrtvenem ognju torej ne veljata za nasilni dejanji, saj imajo od takega delovanja po religioznih načelih vsi korist. Žrtvovana žival takoj dobi človeško telo in se ji ni treba v postopnem procesu evolucije seliti iz ene oblike v drugo, kṣatriye, ki umrejo na bojišču, pa dosežejo rajske planete, katere z opravljanjem žrtvovanj dosežejo tudi brāhmaṇe.

Obstajata dve vrsti sva-dharme, individualnih dolžnosti. Kdor ni osvobojen, mora opravljati dolžnosti, ki so mu predpisane glede na njegovo telo, in se držati religioznih načel. Tako lahko doseže osvoboditev. Po osvoboditvi postane njegova sva-dharma ali individualna dolžnost duhovna in ni več vezana na materialno telo. V okviru telesnega pojmovanja življenja imajo brāhmaṇe in kṣatriye posebne dolžnosti, ki jih ne smejo zanemariti. Sva-dharmo je predpisal Gospod, kar bo pojasnjeno v četrtem poglavju. Na telesni ravni se sva-dharma imenuje varṇāśrama-dharma in človeku pomaga napredovati na poti do samospoznanja. Človeška civilizacija se začne z varṇāśrama-dharmo ali posebnimi dolžnostmi, ki so človeku predpisane glede na guṇe narave, pod vplivom katerih je njegovo telo. Kdor na katerem koli področju opravlja svoje dolžnosti skladno z zapovedmi višjih avtoritet, doseže višji življenjski položaj.

Gospod Kṛṣṇa kot vrhovni učitelj sveta obsoja razmišljanje Arjune, ki je dejal: „Prepričan sem, da ta bitka ne bo prinesla nič dobrega. Zaradi nje bomo večno živeli v peklu.“ Arjuna je govoril tako samo zaradi nevednosti. Pri opravljanju svoje dolžnosti je želel postati nenasilen. filozofija, po kateri naj bo kṣatriya na bojišču nenasilen, je filozofija neumnežev. V Parāśara-smṛtiju, zbirki religioznih pravil, ki jih je sestavil veliki modrec Parāśara (Vyāsadevov oče), je rečeno:

„Dolžnost kṣatriye je zaščititi državljane pred vsemi težavami, zato mora biti včasih nasilen, da bi lahko ohranil red in zakon. Premagati mora vojake sovražnih kraljev in skladno z religioznimi načeli vladati svetu.“

Upoštevajoč vse to, ni imel Arjuna nobenega razloga, da se ne bojuje. Če premaga sovražnike, bo užival kraljestvo, če pa v bitki umre, se bo dvignil na rajske planete, katerih vrata so mu bila široko odprta. Od bojevanja bo imel v vsakem primeru korist.

Arjuna je bil slaven bojevnik. Slavo si je pridobil v boju z mnogimi velikimi polbogovi, vključno s Śivo. Ko ga je preoblečenega v lovca v boju premagal, je bil Śiva zadovoljen z njim in mu je za nagrado poklonil orožje pāśupata-astro. Vsi so vedeli, da je Arjuna velik bojevnik. Tudi Droṇācārya ga je blagoslovil in mu dal posebno orožje, s katerim bi lahko ubil celo svojega učitelja. S številnimi vojaškimi priznanji so ga torej počastile mnoge vplivne osebnosti, celo njegov pravi oče, rajski kralj Indra. Če se ne bi bojeval, ne bi le zanemaril svoje dolžnosti, ki jo je imel kot kṣatriya, temveč bi tudi izgubil vso slavo in dobro ime ter si tako utrl kraljevsko pot v pekel. Z drugimi besedami, v pekel ne bi šel zaradi bojevanja, temveč zaradi umika iz bitke.

Gospod Kṛṣṇa kot filozof in Arjunov prijatelj zdaj izraža Svoje dokončno mnenje glede Arjunove nepripravljenosti za boj. „Arjuna,“ pravi Gospod, „če zapustiš bojišče še pred začetkom bitke, te bodo imeli za strahopetca. In če misliš pobegniti z bojišča in si tako rešiti življenje, ne meneč se za to, kaj bodo ljudje govorili o tebi, ti svetujem, da raje umreš v bitki. Za uglednega človeka, kot si ti, je sramota hujša od smrti. Ne bi torej smel pobegniti iz strahu pred smrtjo. Bolje bo, da umreš v bitki. To te bo rešilo pred sramoto, ki bi si jo nakopal z zlorabo Mojega prijateljstva, in pred izgubo ugleda v družbi.“

Gospodova končna sodba je torej bila, da je za Arjuno bolje, da umre v bitki, kot pa da zapusti bojišče.

Gospod Kṛṣṇa je nadaljeval: „Nikar ne misli, da bodo Duryodhana, Karṇa in drugi veliki generali mislili, da si bojišče zapustil iz usmiljenja do svojih bratov in deda. Mislili bodo, da si odšel iz strahu pred smrtjo. Tako bo njihovo dobro mnenje o tebi šlo po vodi.“

Gospod Kṛṣṇa je najprej osupnil nad Arjunovo neumestno prošnjo po usmiljenju in dejal, da taka čustva pristojijo nearijcem. Zdaj je jasno dokazal, da Arjunovo dozdevno usmiljenje ni primerno.

Čeprav Arjunovi strani zmaga ni bila zagotovljena, se je bil Arjuna dolžan bojevati; tudi če bi umrl v bitki, bi lahko dosegel rajske planete.

Gospod Kṛṣṇa zdaj odkrito pravi Arjuni, naj se bojuje iz dolžnosti, saj bitko želi sam Gospod. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, ne razmišlja o sreči in nesreči, izgubi in dobičku ter zmagi in porazu. Zavest tistega, ki ve, da je treba zmeraj delovati Kṛṣṇi na ljubo, je transcendentalna, zato njegovo materialno delovanje nima posledic. Tistega, ki bodisi pod vplivom guṇe vrline bodisi pod vplivom guṇe strasti deluje za lastno čutno uživanje, čakajo dobre ali pa slabe posledice njegovih dejanj. Kdor se povsem preda dejavnostim zavesti Kṛṣṇe, pa v nasprotju s človekom, ki opravlja navadne dejavnosti, nima več nobene obveze ali dolga. V Śrīmad-Bhāgavatamu je rečeno:

„Kdor se popolnoma izroči Kṛṣṇi, Mukundi, in opusti vse druge dolžnosti, nima več obvez in dolgov do nikogar – ne do polbogov, ne do modrecev, navadnih ljudi, sorodnikov, človeštva in prednikov.“ (Bhāg. 11.5.41) Kṛṣṇa v tem verzu Arjuni posredno namiguje na to, naslednji verzi pa še jasneje govorijo o tem.

Po vedskem slovarju Niruktiju je saṅkhyā podroben opis stvari, sāṅkhya pa filozofija, ki govori o pravi naravi duše. Yoga vključuje še obvladovanje čutov. Arjuna se ni nameraval bojevati, ker si je želel čutnega uživanja. Pozabil je na svojo glavno dolžnost in se je želel izogniti boju. Mislil je namreč, da bo srečnejši, če ne ubije sorodnikov, kakor pa če po zmagi nad svojimi brati in bratranci, Dhṛtarāṣṭrovimi sinovi, uživa kraljestvo. V obeh primerih je bila njegovo glavno vodilo želja po čutnem uživanju. Tako sreča, ki bi mu jo prinesla zmaga nad sorodniki, kakor tudi sreča, ki bi jo občutil, če bi videl sorodnike žive, temeljita na čutnem zadovoljstvu, za katero je bil pripravljen zanemariti celo modrost in svojo dolžnost. Kṛṣṇa mu je želel zato pojasniti, da z ubojem telesa svojega deda ne bo ubil dedove duše. Razložil mu je, da so vse individualne osebe, vključno z Njim samim, večno osebe; osebe so bile v preteklosti, osebe so zdaj in tudi v prihodnosti bodo ostale osebe, saj smo vsi večno individualne duše. Kakor obleko menjavamo telo, individualnost pa ohranimo tudi po tem, ko se osvobodimo ujetosti v obleko iz materije. Gospod Kṛṣṇa je zelo nazorno opisal naravo duše in telesa. To opisno znanje o duši in telesu, podano z različnih vidikov, se po slovarju Niruktiju imenuje sāṅkhya. Ta sāṅkhya nima nič skupnega s filozofijo sāṅkhye ateista Kapile. Davno pred prevarantom Kapilo je filozofijo sāṅkhye v Śrīmad-Bhāgavatamu predstavil pravi Gospod Kapila, inkarnacija Gospoda Kṛṣṇe, ki jo je razložil Svoji materi Devahūti. Jasno je dejal, da je puruṣa, Vsevišnji Gospod, dejaven in da ustvarja tako, da s pogledom preleti prakṛti. Tako pravijo Vede in Gītā. V Vedah je opisano, da je Gospod samo pogledal prakṛti ali naravo in jo oplodil z atomsko majhnimi individualnimi dušami. Vse te individualne osebe delajo v materialnem svetu, da bi zadovoljile svoje čute, in pod urokom materialne energije mislijo, da so uživalci. Živo bitje zadrži to miselnost vse do osvoboditve, ko se želi z Gospodom združiti v eno. To je zadnja past māye ali iluzije, zaradi katere si živo bitje želi čutnega uživanja. Šele po mnogih mnogih življenjih zadovoljevanja čutov se velika duša preda Vāsudevi, Gospodu Kṛṣṇi, in tako najde končno resnico.

Arjuna se je predal Kṛṣṇi in Ga tako že sprejel za duhovnega učitelja: śiṣyas te 'haṁ śādhi māṁ tvāṁ prapannam. Zato mu bo Kṛṣṇa zdaj govoril o delovanju po načelih buddhi-yoge oziroma karma-yoge ali, z drugimi besedami, o vdanem služenju, katerega edini namen je zadovoljiti Gospodove čute. Deseti verz desetega poglavja govori o buddhi-yogi kot o intimnem druženju z Gospodom, ki kot Nadduša prebiva v srcu vsakega živega bitja. Toda do takega druženja ne pride brez vdanega služenja. Raven buddhi-yoge doseže, kdor se je posvetil zavesti Kṛṣṇe, kar pomeni, da s transcendentalno ljubeznijo in vdanostjo služi Gospodu. Gospod zato pravi, da podari čisto znanje o vdanosti in ljubezni do Njega samo tistim, ki Mu iz transcendentalne ljubezni nenehno vdano služijo. Tako bhakta zlahka pride k Njemu, v večno blaženo Božje kraljestvo.

Buddhi-yoga, omenjena v tem verzu, je torej vdano služenje Gospodu. Tu omenjena beseda sāṅkhya nima nič skupnega z ateistično sāṅkhya-yogo, ki jo je predstavil prevarant Kapila. Ne bi smeli zmotno misliti, da je sāṅkhya-yoga kakor koli povezana z ateistično sāṅkhyo. Ta ni imela v tedanjem času nobenega vpliva, poleg tega pa Gospod Kṛṣṇa takih brezbožnih filozofskih izmislekov ne bi niti omenjal. Pravo filozofijo sāṅkhye je v Śrīmad-Bhāgavatamu podal Gospod Kapila, vendar tudi ta nima nič skupnega z obravnavano temo. Sāṅkhya se tukaj nanaša na analitičen opis telesa in duše. Gospod Kṛṣṇa je analiziral naravo duše samo zato, da bi pripeljal Arjuno na raven buddhi-yoge ali bhakti-yoge. Sāṅkhya Gospoda Kṛṣṇe in sāṅkhya Gospoda Kapile, opisana v Śrīmad-Bhāgavatamu, se torej ne razlikujeta. Obe sta bhakti-yoga. Gospod Kṛṣṇa je zato dejal, da samo manj inteligentni ljudje razlikujejo med sāṅkhya-yogo in bhakti-yogo (sāṅkhya-yogau pṛthag bālāḥ pravadanti na paṇḍitāḥ).

Ateistična sāṅkhya-yoga seveda nima nič opraviti z bhakti-yogo, kljub temu pa nevedni ljudje trdijo, da Bhagavad-gītā govori o ateistični sāṅkhya-yogi.

Razumeti moramo, da je buddhi-yoga delovanje z zavestjo Kṛṣṇe v popolni blaženosti in s popolnim znanjem o vdanem služenju. Kdor deluje samo za Gospodovo zadovoljstvo, ne glede na to, kako težko je tako delo, deluje po načelih buddhi-yoge in zmeraj uživa transcendentalno blaženost. S takim transcendentalnim delovanjem po Gospodovi milosti samodejno doseže vse transcendentalno znanje; tako je že popolnoma osvobojen in se mu ni treba posebej truditi, da bi si pridobil znanje. Med delovanjem za Kṛṣṇo in delovanjem z željo po sadovih dela, še posebej po čutnem zadovoljstvu v obliki družinske oziroma materialne sreče, je velika razlika. Buddhi-yoga je torej transcendentalno delovanje.

Delovanje z zavestjo Kṛṣṇe ali delovanje za Kṛṣṇo, pri katerem ne pričakujemo čutnega uživanja, je najvišja oblika transcendentalnega delovanja. Že majhen korak na tej poti prinese rezultat, ki ne bo nikoli izgubljen. Na materialni ravni mora biti vsako začeto delo tudi dokončano, sicer je ves trud zaman. Delo, ki ga začnemo opravljati za Kṛṣṇo, pa ima trajen učinek, tudi če ni dokončano. Kdor deluje z zavestjo Kṛṣṇe, torej ničesar ne izgubi, tudi če svojega dela ne konča. En odstotek dela, opravljenega za Kṛṣṇo, nam prinese trajne rezultate, tako da naslednjič začnemo pri dveh odstotkih. Od materialnega delovanja pa nimamo koristi, če nismo stoodstotno uspeli. Ajāmila je nekaj časa opravljal svoje dolžnosti nekoliko zavesten Kṛṣṇe, na koncu pa je po Gospodovi milosti užival stoodstoten rezultat. V zvezi s tem najdemo v Śrīmad-Bhāgavatamu (1.5.17) lep verz:

„Kaj lahko izgubi tisti, ki preneha opravljati svojo stanovsko dolžnost in deluje z zavestjo Kṛṣṇe, potem pa zaradi nedokončanega dela pade z doseženega položaja? In kaj lahko pridobi tisti, ki popolno opravlja svoje materialne dejavnosti?“ Ali, kakor pravijo kristjani: „Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svojo večno dušo pa pogubi?“

Materialne dejavnosti in njihovi rezultati se končajo s smrtjo telesa. Delovanje z zavestjo Kṛṣṇe pa človeka celo po tem, ko zapusti telo, pripelje nazaj k zavesti Kṛṣṇe. Omogoči mu vsaj, da se v naslednjem življenju spet rodi kot človek, bodisi v družini velikih, kulturnih brāhmaṇ ali pa v bogati aristokratski družini, kjer ima možnost za nadaljnje napredovanje. To je edinstvena lastnost delovanja z zavestjo Kṛṣṇe.

Trdna vera, da bomo z razvijanjem zavesti Kṛṣṇe dosegli najvišjo popolnost življenja, se imenuje inteligenca vyavasāyātmikā. V Caitanya-caritāmṛti (Madhya 22.62) je rečeno:

Vera je neomajno zaupanje v nekaj vzvišenega. Kdor opravlja dolžnosti, ki jih ima do Kṛṣṇe, ni dolžan opravljati materialnih dejavnosti in izpolnjevati obveznosti do družine, človeštva in naroda. Naše sedanje delovanje z željo po čutnem uživanju je posledica dobrih in slabih del, ki smo jih opravljali v preteklosti. Če človek obudi svojo zavest Kṛṣṇe, se mu ni treba več truditi, da bi bile posledice njegovega dela dobre. Vsa njegova dejanja so tedaj absolutna, saj niso več pod vplivom dobrega in zla ter drugih nasprotij. Najvišjo popolnost zavesti Kṛṣṇe dosežemo, ko zavržemo materialističen pogled na življenje. To stopnjo avtomatično dosežemo z napredovanjem v zavesti Kṛṣṇe.

Neomajna odločnost pri razvijanju zavesti Kṛṣṇe je rezultat znanja. Vāsudevaḥ sarvam iti sa mahātmā su-durlabhaḥ: oseba, zavestna Kṛṣṇe, je redka dobra duša, ki ve, da je Vāsudeva ali Kṛṣṇa izvor vseh pojavnih vzrokov. Kakor z zalivanjem drevesne korenine avtomatično priskrbimo vodo tudi listom in vejam, tako z delovanjem za Kṛṣṇo najbolje služimo vsem: sebi, družini, družbi, državi, človeštvu itd. Če je z našimi dejanji zadovoljen Kṛṣṇa, bodo z njimi zadovoljni vsi.

Pri razvijanju zavesti Kṛṣṇe bomo svojo službo najbolje opravljali, če delujemo pod veščim vodstvom duhovnega učitelja, Kṛṣṇovega verodostojnega predstavnika, ki pozna učenčevo naravo in lahko učenca vodi na poti zavesti Kṛṣṇe. Da bi resnično napredovali v zavesti Kṛṣṇe, moramo biti pri svojem delovanju odločni in moramo ubogati Kṛṣṇovega predstavnika, verodostojnega duhovnega učitelja, izpolnjevanje njegovih navodil pa moramo sprejeti za svoje življenjsko poslanstvo. Śrīla Viśvanātha Cakravartī Ṭhākura nas v svoji znani molitvi duhovnemu učitelju poučuje:

„Kdor zadovolji duhovnega učitelja, zadovolji Vsevišnjo Božansko Osebnost, kdor pa ga ne zadovolji, ne more postati zavesten Kṛṣṇe. Zato moram trikrat na dan meditirati o svojem duhovnem učitelju, ga prositi za milost in mu izkazati spoštovanje.“

Celoten proces temelji na popolnem znanju o duši, ki presega telesno razumevanje življenja – ne na teoretičnem, temveč na praktičnem znanju, ki človeka pripelje do stopnje, ko ne deluje več z željo po čutnem uživanju. Tistega, ki ni obvladal uma, zavedejo različna dejanja, katerih cilj je čutno uživanje.

Ljudje večinoma niso posebej inteligentni in so zaradi nevednosti zelo privrženi obredom in žrtvovanjem, priporočenim v karma-kāṇḍi, enem od delov Ved. Edino, kar si želijo, je priložnost za zadovoljevanje čutov in uživanje v raju, kjer so na voljo vino, ženske in veliko materialno obilje. Vede priporočajo mnoga žrtvovanja, z opravljanjem katerih lahko človek doseže rajske planete, še posebej žrtvovanja jyotiṣṭoma. Rečeno je, da mora ta žrtvovanja opraviti vsakdo, kdor se želi dvigniti na rajske planete. Ljudje skromnega znanja mislijo, da je to edini smisel vedske modrosti. Tako neizkušenim je zelo težko z odločnostjo delovati za Kṛṣṇo. Kakor so neumneži očarani nad cvetjem strupenega drevja, ne vedo pa, kaj jih čaka, tako nerazsvetljene ljudi privlačita obilje in čutno uživanje na rajskih planetih.

V karma-kāṇḍi je rečeno: apāma somam amṛtā abhūma in akṣayyaṁ ha vai cāturmāsya-yājinaḥ sukṛtaṁ bhavati. To pomeni, da si je mogoče s štirimesečno askezo prislužiti napitek soma-raso in tako postati nesmrten in za zmeraj srečen. Celo na Zemlji si nekateri zelo želijo soma-raso, da bi postali močni in sposobni čutno uživati. Taki ljudje ne verjamejo v osvoboditev iz spon materialnega sveta in so zelo privrženi razkošnim vedskim žrtvovanjem. Navadno so čutni in si ne želijo ničesar razen uživanja v raju. Tam so vrtovi po imenu Nandana-kānana, kjer se je mogoče družiti z ženskami angelske lepote in se napijati z vinom soma-raso. Taka telesna sreča nedvomno temelji na čutnem uživanju, zato tam prebivajo živa bitja, navezana samo na minljivo materialno srečo, ki jim daje občutek, da so gospodarji materialnega sveta.

Samādhi pomeni „osredotočenost uma“. Vedski slovar Nirukti pravi: samyag ādhīyate 'sminn ātma-tattva-yāthātmyam – „Kadar človek osredotoči um na spoznavanje svoje duhovne narave, pravimo, da je v samādhiju.“ Samādhija ne morejo nikoli doseči tisti, ki jih zanima materialno čutno uživanje, in tisti, ki jih take minljive stvari zmedejo. Take ljudi materialna energija večinoma obsodi na neuspeh.

Vsa materialna dejanja sestojijo iz delovanja in njegovih posledic ter potekajo v okviru treh guṇ materialne narave. Ljudje jih opravljajo, da bi uživali njihove sadove, toda le-ti jih vklenejo v spone materialnega sveta. Vede govorijo predvsem o žrtvovanjih in obredih, ki prinašajo materialno uživanje, in ljudem tako pomagajo, da se postopoma dvignejo z ravni zadovoljevanja čutov na transcendentalno raven. Gospod Kṛṣṇa svetuje Svojemu učencu in prijatelju Arjuni, naj se dvigne na transcendentalno raven filozofije Vedānte, ki se začne z brahma-jijñāso, poizvedovanjem o vrhovni transcendentalni naravi. Vsa živa bitja v materialnem svetu bijejo hud boj za obstanek. Gospod jim je po stvarjenju materialnega sveta dal vedsko modrost, ki jih uči, kako naj živijo in se rešijo ujetosti v materialni svet. Ko prenehajo opravljati obrede, ki so namenjeni čutnemu uživanju in so opisani v karma-kāṇḍi, jim Upaniṣade dajo možnost za duhovno spoznavanje. Upaniṣade so deli Ved, kakor je Bhagavad-gītā del pete Vede, Mahābhārate, in označujejo začetek transcendentalnega življenja.

Dokler imamo materialno telo, delujemo in žanjemo sadove svojega delovanja v okviru guṇ materialne narave. Naučiti se moramo mirno prenašati nasprotja, kot so sreča in nesreča ter mraz in vročina, in se tako znebiti skrbi glede dobička in izgube. To transcendentalno stopnjo doseže, kdor je popolnoma zavesten Kṛṣṇe in tako povsem predan Kṛṣṇovi volji.

Namen obredov in žrtvovanj, opisanih v delu Ved, imenovanem karma-kāṇḍa, je spodbuditi ljudi k postopnemu napredovanju v samospoznavanju. Kaj je namen samospoznavanja, je pojasnjeno v petnajstem poglavju Bhagavad-gīte (15.15): namen proučevanja Ved je spoznati Gospoda Kṛṣṇo, pravzrok vsega. Samospoznanje je torej spoznanje Kṛṣṇe in našega večnega odnosa z Njim. Odnos živega bitja s Kṛṣṇo je prav tako opisan v petnajstem poglavju Bhagavad-gīte (15.7). Živa bitja so sestavni delci Kṛṣṇe, zato je oživitev zavesti Kṛṣṇe najvišja popolnost vedskega znanja, ki jo lahko doseže individualno živo bitje. To je rečeno tudi v Śrīmad-Bhāgavatamu (3.33.7):

„O moj Gospod, kdor poje Tvoje sveto ime, je dosegel najvišjo stopnjo samospoznanja, čeprav je morda rojen v družini nizkega porekla, kot je družina caṇḍāle [psojedca]. Tak človek je gotovo živel asketsko, opravil najrazličnejša žrtvovanja, predpisana v Vedah, velikokrat proučil vedsko književnost in se okopal na vseh svetih romarskih mestih, zato velja za najboljšega med arijci.“

Biti moramo dovolj inteligentni in razumeti smisel Ved; ne smemo biti privrženi zgolj obredom in si želeti dviga v rajsko kraljestvo, da bi lahko tam izkušali večje čutne užitke. V današnjem času se navaden človek ne more držati vseh pravil za opravljanje vedskih obredov, pa tudi Vedānte in vseh Upaniṣad ne more natančno proučiti. Za opravljanje vedskih ritualov je potrebnega veliko časa, energije, znanja in sredstev. V tej dobi jih je skorajda nemogoče opravljati. Najvišji cilj Ved pa lahko dosežemo s petjem Gospodovega svetega imena, kar je učil Gospod Caitanya, odrešitelj vseh padlih duš. Ko je veliki poznavalec Ved Prakāśānanda Sarasvatī vprašal Gospoda Caitanyo, zakaj kakor sentimentalist poje Gospodovo sveto ime, namesto da bi proučeval filozofijo Vedānte, mu je Gospod odvrnil, da Ga ima Njegov duhovni učitelj za velikega neumneža in Mu je zato naročil, naj poje sveto ime Gospoda Kṛṣṇe. Ko je to storil, je postal zanesen kakor blaznež. V dobi kali je večina ljudi nespametna in nima primerne izobrazbe za razumevanje filozofije Vedānte. Najvišji cilj filozofije Vedānte doseže, kdor brez žalitev poje Gospodovo sveto ime. filozofija Vedānte je zaključek vedske modrosti, njen avtor in poznavalec pa je Gospod Kṛṣṇa. Najboljši vedantist je velika duša, ki uživa v petju Gospodovega svetega imena. To je končni cilj mističnega nauka Ved.

V tem verzu so omenjene tri stvari: predpisane dolžnosti, svojevoljno delovanje in nedelovanje. Predpisane dolžnosti so dejavnosti, ki so določene za človeka na podlagi guṇ materialne narave, pod vplivom katerih je. Svojevoljno delovanje je delovanje, ki ga avtoritete ne odobravajo, nedelovanje pa je neizpolnjevanje predpisanih dolžnosti. Gospod je Arjuni svetoval, naj ne bo nedejaven, temveč naj brez navezanosti na rezultat izpolni svojo dolžnost. Kdor je navezan na sadove dela, je tudi povzročitelj delovanja in zato uživa ali pa trpi posledice svojih dejanj.

Predpisane dolžnosti lahko razdelimo na tri podskupine: vsakdanje delo, nujno potrebno delo in delo, pri katerem smo željni sadov. Vsakdanje delo, ki ga skladno z odredbami svetih spisov opravljamo iz dolžnosti in brez želje po uživanju njegovih sadov, je delo pod vplivom guṇe vrline. Delo, pri katerem smo željni sadov, postane vzrok našega suženjstva materialnemu svetu in je zato neugodno. Človek ima pravico do opravljanja predpisanih dolžnosti, ne sme pa biti navezan na sadove dela. Kdor tako nepristransko opravlja svoje dolžnosti, bo nedvomno stopil na pot osvoboditve.

Gospod je zato Arjuni svetoval, naj se bojuje iz dolžnosti in naj ne bo navezan na izid bitke. Njegova želja, da se ne udeleži boja, je le druga stran navezanosti. Tovrstna navezanost človeka nikoli ne pripelje na pot odrešitve. Vsaka navezanost, tako pozitivna kakor negativna, povzroči odvisnost. Nedelovanje je grešno. Za Arjuno je bilo zato bojevanje iz dolžnosti edina ugodna pot odrešitve.

Kṛṣṇa pravi Arjuni, naj deluje po načelih yoge. In kaj je yoga? Yoga je metoda, s katero lahko obvladamo svoje večno vznemirjene čute in tako osredotočimo um na Vsevišnjega. Kdo pa je Vsevišnji? Vsevišnji je Gospod. Ker On sam pravi Arjuni, naj se bojuje, nima Arjuna nič opraviti z izidom boja. Za zmago ali poraz bo poskrbel Kṛṣṇa. Kṛṣṇa svetuje Arjuni le, naj deluje po Njegovih zapovedih. Izpolnjevanje Kṛṣṇovih zapovedi je prava yoga, s katero se ukvarjamo pri procesu razvijanja zavesti Kṛṣṇe. Samo z zavestjo Kṛṣṇe se lahko znebimo ideje, da smo lastniki. Postati moramo Kṛṣṇovi služabniki oziroma služabniki Kṛṣṇovega služabnika. To je pravi način opravljanja dolžnosti, ki jih imamo pri razvijanju v zavesti Kṛṣṇe, in edini, ki nam lahko pomaga delovati po načelih yoge.

Arjuna je kot kṣatriya pripadnik varṇāśrama-dharme. V Viṣṇu Purāṇi je rečeno, da je edini namen varṇāśrama-dharme zadovoljiti Viṣṇuja. Vsakdo bi moral poskušati zadovoljiti Kṛṣṇo, ne pa sebe, kot je pravilo v materialnem svetu. Kdor ne zadovolji Kṛṣṇe, se ne more pravilno držati načel varṇāśrama-dharme. Kṛṣṇa je Arjuni posredno svetoval, naj deluje po Njegovih navodilih.

Kdor dejansko spozna, da je po naravi Gospodov večni služabnik, se odreče vsem opravilom in deluje samo za Kṛṣṇo. Kot že rečeno, je buddhi-yoga transcendentalno ljubeče služenje Gospodu. Vdano služenje je pravi način delovanja za živo bitje. Sadove svojega dela želijo uživati samo skopuhi, ki postanejo tako le še večji sužnji materije. Vsa dejanja, ki jih ne opravljamo z zavestjo Kṛṣṇe, so nekoristna, saj človeka nenehno vrtijo v krogu rojstva in smrti. Zato si nikoli ne smemo želeti, da bi bili povzročitelji delovanja. Vse, kar delamo, moramo delati z zavestjo Kṛṣṇe v Kṛṣṇovo zadovoljstvo. Skopuhi ne vedo, kako naj izkoristijo bogastvo, ki so si ga pridobili s trdim delom ali pa jim ga je naklonila sreča. Vso energijo moramo uporabiti za Kṛṣṇo, saj le tako lahko dosežemo popolnost. Nesrečni ljudje pa kakor skopuhi človeške energije ne uporabljajo v Gospodovi službi.

Vsako živo bitje že od pradavnih časov kopiči posledice svojih dobrih in slabih dejanj. Zato nikoli ne spozna svojega pravega, naravnega položaja. To nevednost lahko odstranijo napotki Bhagavad-gīte, ki nas uči, naj se popolnoma predamo Gospodu Śrī Kṛṣṇi in tako prenehamo biti življenje za življenjem žrtve delovanja in njegovih posledic. Kṛṣṇa Arjuni svetuje, naj deluje zavestno Kṛṣṇe, saj se bo na ta način očistil posledic delovanja.

Osvobojena živa bitja prebivajo tam, kjer ni materialnega trpljenja. V Bhāgavatamu (10.14.58) je rečeno:

„Če se človek zateče na čoln lotosovih stopal Gospoda, ki je zavetje vesolja in slovi kot Mukunda ali tisti, ki podari mukti, postane zanj ocean materialnega sveta kakor luža v teletovi stopinji. Njegov cilj je paraṁ padam ali Vaikuṇṭha, kraj brez materialnega trpljenja, ne pa mesto, kjer na vsakem koraku preti nevarnost.“

Ker smo nepoučeni, ne vemo, da je materialni svet mesto trpljenja, kjer na vsakem koraku preti nevarnost. Manj inteligentni ljudje poskušajo iz nevednosti izboljšati svoj položaj z delovanjem, ki naj bi jim prineslo materialno korist, misleč, da jih bodo sadovi takega dela osrečili. Ne vedo, da se v nobenem materialnem telesu v univerzumu ne morejo izogniti trpljenju. Problemi življenja – rojstvo, smrt, starost in bolezen – obstajajo povsod v materialnem svetu. Kdor ve, da je po naravi Gospodov večni služabnik, in pozna položaj Božanske Osebnosti, pa se z ljubeznijo posveti transcendentalnemu služenju Gospodu in si tako pridobi lastnosti, potrebne za odhod na planete Vaikuṇṭhe, kjer ni ne trpljenja polnega materialnega življenja, ne vpliva časa, ne smrti. Poznati svoj naravni položaj pomeni poznati tudi vzvišen položaj Gospoda. Kdor zmotno misli, da je položaj živega bitja enak Gospodovemu, je v temi nevednosti in ne more vdano služiti Gospodu. Sam postane gospodar in si tako tlakuje pot ponavljajočega se rojevanja in umiranja. Kdor pa spozna, da je njegova naloga služiti in začne zato služiti Gospodu, si pri priči zasluži odhod na Vaikuṇṭhaloko. Delo za Gospoda se imenuje karma-yoga ali buddhi-yoga ali, preprosto povedano, vdano služenje Gospodu.

Mnogi veliki Gospodovi bhakte so dali lep zgled, ko so zgolj z vdanim služenjem Gospodu izgubili zanimanje za vedske obrede. Kdor resnično pozna Kṛṣṇo in svoj odnos z Njim, postane samodejno popolnoma brezbrižen do vedskih obredov, tudi če je izkušen brāhmaṇa. Śrī Mādhavendra Purī, veliki bhakta in ācārya v nasledstvu duhovnih učiteljev, pravi:

„O molitve, ki sem vas recitiral trikrat na dan, slava vam! O kopanje, spoštljivo se ti priklanjam. O polbogovi! O predniki! Odpustite mi, prosim, ker vam ne morem izkazati spoštovanja. Kamor koli se zdaj obrnem, se spomnim velikega potomca dinastije Yadujev [Kṛṣṇe], Kaṁsovega sovražnika, in se tako osvobodim posledic vseh grehov. Mislim, da mi to zadostuje.“

Vedski obredi, kot so recitiranje molitev trikrat dnevno, kopanje v zgodnjem jutru, izkazovanje spoštovanja prednikom itd., so obvezni za začetnike. Kdor pa je popolnoma zavesten Kṛṣṇe in Mu služi s transcendentalno ljubeznijo, se ne meni več za ta regulativna načela, saj je že dosegel popolnost. Če si človek s služenjem Vsevišnjemu Gospodu Kṛṣṇi pridobi znanje, mu ni več treba živeti asketsko in prirejati žrtvovanj, priporočenih v razodetih svetih spisih. Kdor ni doumel, da je namen Ved doseči Kṛṣṇo, in samo opravlja obrede itd., pa zgolj zapravlja čas. Kṛṣṇe zavesten človek prestopi mejo śabda-brahme oziroma okvir Ved in Upaniṣad.

Biti v samādhiju pomeni popolnoma razviti zavest Kṛṣṇe. Kdor je v popolnem samādhiju, je torej spoznal Brahman, Paramātmo in Bhagavāna. Najvišjo popolnost samospoznanja doseže, kdor spozna, da je Kṛṣṇov večni služabnik in da je njegova edina naloga izpolnjevati dolžnosti, ki jih ima do Kṛṣṇe. Tistega, ki je zavesten Kṛṣṇe oziroma je Gospodov neomajen bhakta, ne bi smel begati lepo zveneči jezik Ved; tak bhakta tudi ne bi smel opravljati obredov, ki jih Vede priporočajo za dvig v rajsko kraljestvo. Pri procesu razvijanja zavesti Kṛṣṇe se neposredno družimo s Kṛṣṇo in v tem transcendentalnem stanju lahko razumemo vsa Kṛṣṇova navodila. S takim delovanjem zagotovo dosežemo željene rezultate in si pridobimo neovrgljivo znanje. Potrebno je le, da izpolnjujemo naročila Kṛṣṇe oziroma Njegovega predstavnika, duhovnega učitelja.

Vsakdo ima glede na svoj položaj posebne značilnosti in tudi človek, zavesten Kṛṣṇe, govori, hodi, razmišlja, čuti itd. na poseben način. Kakor lahko po določenih značilnostih prepoznamo bogataša, bolnika ali učenjaka, ima tudi ravnanje človeka s transcendentalno zavestjo Kṛṣṇe posebne značilnosti. Te so opisane v Bhagavad-gīti. Posebej pomembno je, o čem Kṛṣṇe zavesten človek govori, kajti govor je pri človeku najpomembnejši. Rečeno je, da bedaka ne prepoznamo, dokler ne spregovori. Lepo oblečenega bedaka vsekakor ne prepoznamo, dokler ne začne govoriti, kakor hitro odpre usta, pa se izda. Prva značilnost Kṛṣṇe zavestnega človeka je, da govori samo o Kṛṣṇi in o stvareh, povezanih z Njim. Ostale značilnosti sledijo same od sebe in so opisane v naslednjih verzih.

Iz Bhāgavatama izvemo, da ima človek, ki je popolnoma zavesten Kṛṣṇe oziroma se je povsem posvetil vdanemu služenju Gospodu, vse odlike velikih modrecev, kdor ni na transcendentalni ravni, pa nima nobene dobre lastnosti, saj se gotovo zateka k lastnim umskim izmislekom. Zato je tu jasno rečeno, da se moramo odreči vsem čutnim željam, ki so plod uma. Umetno jih ni mogoče zaustaviti, če pa se posvetimo razvijanju zavesti Kṛṣṇe, same od sebe izginejo, ne da bi si morali za to posebej prizadevati. Zato se moramo brez obotavljanja posvetiti metodi zavesti Kṛṣṇe, saj nam bo vdano služenje pomagalo, da zelo hitro dosežemo transcendentalno zavest. Vzvišena duša je zmeraj zadovoljna v sebi, saj je spoznala, da je večni služabnik Vsevišnjega Gospoda. Kdor je na tej transcendentalni ravni, nima čutnih želja, ki so plod nepomembnega materializma, temveč je vselej srečen v svojem naravnem položaju kot večni služabnik Vsevišnjega Gospoda.

Beseda muni označuje človeka, ki lahko na različne načine vznemiri svoj um in se tako preda razglabljanju, ne pride pa do stvarnega zaključka. Rečeno je, da ima vsak muni svoj pogled na svet, in če se v tem ne razlikuje od drugih munijev, ga ne moremo imenovati muni v strogem pomenu besede. Nāsāv ṛṣir yasya mataṁ na bhinnam. (Mahābhārata, Vana-parva 313.117) Sthita-dhīr muni, ki ga Gospod omenja v tem verzu, pa je drugačen od navadnega munija. Ves čas je zavesten Kṛṣṇe, saj je prenehal brezplodno razglabljati. Imenuje se praśānta-niḥśeṣa-mano-rathāntara (Stotra-ratna 43) ali tisti, ki se je dvignil nad spekulativno umovanje in prišel do zaključka, da je Gospod Śrī Kṛṣṇa ali Vāsudeva vse (vāsudevaḥ sarvam iti sa mahātmā su-durlabhaḥ). To je muni stanovitnega uma. Tak človek, popolnoma zavesten Kṛṣṇe, ni niti najmanj vznemirjen zaradi trojnih nadlog, saj jih ima za Gospodovo milost; prepričan je, da zaradi svojih preteklih slabih dejanj zasluži le še več težav, in ve, da so te po Gospodovi milosti kar najmanjše. Tudi kadar je srečen, pripisuje zasluge za to Gospodu in meni, da sreče ni vreden. Ve, da je samo po Gospodovi milosti v tako udobnem položaju, v katerem Mu lahko bolje služi. Kadar gre za Gospodovo službo, je zmeraj pogumen in dejaven ter ni pod vplivom navezanosti in odbojnosti. Navezanost je sprejemanje stvari za zadovoljitev lastnih čutov, nenavezanost pa je odsotnost take navezanosti. Kdor je neomajno zavesten Kṛṣṇe, pa ni niti navezan niti nenavezan, saj je življenje posvetil služenju Gospodu. Zato se ne jezi, tudi če je pri svojih prizadevanjih neuspešen. Odločnost Kṛṣṇe zavestnega človeka je neomajna tako v uspehu kakor v neuspehu.

V materialnem svetu neprestano prihaja do preobratov, ki so včasih dobri, včasih pa slabi. Tisti, ki ga ti materialni preobrati ne vznemirjajo in ga ne ganeta dobro in zlo, je neomajno zavesten Kṛṣṇe. Dokler smo v materialnem svetu, nas lahko vsak trenutek doleti dobro ali zlo, kajti svet je poln dvojnosti. Na tistega, ki je neomajno zavesten Kṛṣṇe, pa dobro in zlo ne vplivata, saj ga zanima samo Kṛṣṇa, ki je vsedobri absolut. Taka zavest, osredotočena na Kṛṣṇo, ga dvigne na popolnoma transcendentalno raven, ki ji strokovno pravimo samādhi.

Yogī oziroma bhakta ali samospoznana duša je tisti, ki ima nadzor nad svojimi čuti. Večina ljudi pa čutom služi in deluje po njihovih zapovedih. Tako Kṛṣṇa odgovarja na vprašanje o položaju yogīja. Čute lahko primerjamo s strupenimi kačami. Delovati hočejo zelo svobodno in neovirano. Yogī ali bhakta mora biti zelo sposoben – kakor krotilec kač – da bi jih lahko obvladal. Nikoli jim ne dovoli, da delujejo samostojno. V razodetih spisih je veliko navodil. Nekatera so prepovedi, druga pa zapovedi. Kdor ni sposoben delovati skladno z zapovedmi in prepovedmi ter se odpovedati čutnemu uživanju, ne more biti neomajno zavesten Kṛṣṇe. V tem verzu je podana zelo dobra primerjava, primerjava z želvo. Želva lahko vsak trenutek potegne okončine vase, če pa jih želi uporabiti, jih lahko kadar koli spet izvleče. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, čute prav tako uporablja samo z določenim namenom – za služenje Gospodu – sicer pa jih umakne. Kṛṣṇa tu Arjuno uči, naj uporabi čute v službi Gospodu, ne pa za lastno uživanje. Čuti, s katerimi vselej služimo Gospodu, so podobni okončinam želve, umaknjenim pod oklep.

Kdor ni na transcendentalni ravni, se ne more odreči čutnemu uživanju. Omejevanje čutnega uživanja s pravili je podobno omejevanju bolnika, ki mu prepovemo uživati določeno vrsto hrane. Bolniku tako omejevanje ni všeč in tudi želje po prepovedani hrani ne izgubi. Omejevanje čutov z duhovno metodo, kot je na primer aṣṭāṅga-yoga, ki jo sestavljajo yama, niyama, āsana, prāṇāyāma, pratyāhāra, dhāraṇā, dhyāna itd., je priporočeno manj inteligentnim ljudem, ki nimajo višjega znanja. Tistega, ki z razvijanjem zavesti Kṛṣṇe okusi Kṛṣṇovo lepoto, pa ne privlačijo več mrtve, materialne stvari. Omejitve so torej namenjene manj inteligentnim ljudem, začetnikom v duhovnem razvoju, koristne pa so samo, dokler človek zares ne začne uživati v razvijanju zavesti Kṛṣṇe. Tistega, ki je resnično zavesten Kṛṣṇe, samodejno prenehajo privlačiti vse plehke stvari.

Veliko učenih modrecev, filozofov in transcendentalistov poskuša obvladati čute, toda zaradi vznemirjenega uma kljub takemu prizadevanju celo največji med njimi včasih postanejo žrtve materialnega čutnega uživanja. Velikega modreca in popolnega yogīja Viśvāmitro je Menakā zapeljala v spolno uživanje, čeprav si je Viśvāmitra s strogo askezo in vadbo yoge prizadeval obvladati čute. V zgodovini je seveda še veliko podobnih primerov. Kdor ni popolnoma zavesten Kṛṣṇe, zelo težko obvlada um in čute. Če z umom ne služimo Kṛṣṇi, se ne moremo odreči materialnemu delovanju. Zgled za to je dal Śrī Yāmunācārya, velik svetnik in bhakta, ki je dejal:

„Odkar moj um služi lotosovim stopalom Gospoda Kṛṣṇe in odkar uživam v vedno novi transcendentalni draži, se ob sami pomisli na spolno uživanje z žensko pri priči obrnem vstran in pljunem na to misel.“

Razvijanje zavesti Kṛṣṇe je tako čudovit transcendentalen proces, da v človeku samodejno vzbudi odpor do materialnega uživanja. Zadovolji nas, kakor okusna hrana poteši lakoto lačnega človeka. Tudi Mahārāja Ambarīṣa je premagal velikega yogīja Durvāso Munija samo zato, ker je bil njegov um zmeraj prežet z zavestjo Kṛṣṇe (sa vai manaḥ kṛṣṇa-pādāravindayor vacāṁsi vaikuṇṭha-guṇānuvarṇane).

Iz tega verza je jasno razvidno, da je zavest Kṛṣṇe najvišja popolnost yoge. Kdor ni zavesten Kṛṣṇe, nikakor ne more obvladati čutov. Omenili smo, da je veliki modrec Durvāsā Muni izzval prepir z Mahārājo Ambarīṣo in se iz ponosa po nepotrebnem razjezil. Zato ni mogel obrzdati čutov. Kralj ni bil tako močan yogī kakor Durvāsā Muni, bil pa je Gospodov bhakta in je molče prenašal krivico, ki mu jo je storil modrec, zato je na koncu zmagal. Kralj je lahko obvladal čute, ker je imel naslednje odlike, opisane v Śrīmad-Bhāgavatamu (9.4.18–20):

„Kralj Ambarīṣa je osredotočil um na lotosova stopala Gospoda Kṛṣṇe, z besedami je opisoval Gospodovo prebivališče, roke je uporabljal za čiščenje Gospodovega templja, ušesa za poslušanje o Gospodovih zabavah, oči za gledanje Gospodove podobe, s telesom se je dotikal teles bhakt, z nosnicami je vonjal cvetje, darovano Gospodovim lotosovim stopalom, z jezikom je okušal Gospodu darovane lističe rastline tulasī, noge je uporabljal za potovanje na sveta mesta, kjer stojijo Gospodovi templji, z glavo se je priklanjal Gospodu, svoje želje pa je podredil izpolnitvi Gospodovih želja...in zaradi vseh teh odlik je postal bhakta mat-para.“

V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda mat-para. Kako postati bhakta mat-para, nam razkriva življenje Mahārāje Ambarīṣe. Śrīla Baladeva Vidyābhūṣaṇa, velik učenjak in ācārya iz nasledstva duhovnih učiteljev mat-para, pravi: mad-bhakti-prabhāvena sarvendriya-vijaya-pūrvikā svātma-dṛṣṭiḥ sulabheti bhāvaḥ – „Čute lahko popolnoma obvladamo samo z vdanim služenjem Kṛṣṇi.“ Včasih je dana tudi primerjava z ognjem: „Kakor plamteč ogenj sežge vse v prostoru, tako Gospod Viṣṇu, ki prebiva v srcu yogīja, sežge vse nečistoče v njem.“ Yoga-sūtra prav tako priporoča meditacijo o Viṣṇuju, ne pa o praznini. Dozdevni yogīji, ki meditirajo o čem, kar ni povezano z Viṣṇujem, samo zapravljajo čas z jalovim iskanjem fantazmagorije. Biti moramo zavestni Kṛṣṇe in vdani Božanski Osebnosti. To je namen prave yoge.

Ko človek, ki ni zavesten Kṛṣṇe, razmišlja o predmetih čutne zaznave, v njem vznikajo materialne želje. Čuti morajo nekaj početi; če jih ne zaposlimo z ljubečim transcendentalnim služenjem Gospodu, bodo gotovo iskali zaposlitev v službi materializma. V materialnem svetu je vsakdo, vključno s Śivo in Brahmo, da drugih polbogov z rajskih planetov niti ne omenjamo, žrtev predmetov čutne zaznave. Iz zmedenosti materialnega življenja se lahko osvobodimo le tako, da postanemo zavestni Kṛṣṇe. Ko je bil Śiva poglobljen v meditacijo, ga je Pārvatī vznemirila z željo po čutnem uživanju. Śiva je sprejel njen predlog in tako se je rodil Kārtikeya. Ko je bil Haridāsa Ṭhākura mlad Gospodov bhakta, ga je na podoben način zapeljevala Māyā-devī, poosebljena māyā, toda Haridāsa je zaradi neomajne vdanosti Gospodu Kṛṣṇi preizkušnjo zlahka prestal. Iz prej navedenega verza Śrī Yāmunācārye lahko razumemo, da se iskren Gospodov bhakta izogiba materialnemu čutnemu uživanju, saj je razvil višji okus, zaradi katerega v Gospodovi družbi uživa duhovno zadovoljstvo. To je skrivnost uspeha. Kdor ni zavesten Kṛṣṇe, lahko še tako uspešno na umeten način obvladuje čute, vendar bo na koncu zagotovo neuspešen, saj ga bo vznemirila že najmanjša misel na čutno uživanje in bo zato želel ugoditi svojim željam.

Śrīla Rūpa Gosvāmī nam je dal tole navodilo:

Kdor razvije zavest Kṛṣṇe, ve, da je vse mogoče uporabiti v Gospodovi službi. Tisti, ki ne poznajo metode zavesti Kṛṣṇe, se poskušajo umetno izogniti materialnim predmetom, toda čeprav se želijo osvoboditi suženjstva materiji, ne razvijejo popolne nenavezanosti. Njihova dozdevna nenavezanost se imenuje phalgu ali manj pomembna. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, pa zna vsako stvar uporabiti v Gospodovi službi in zato ne postane žrtev materialne zavesti. Impersonalist na primer misli, da je Gospod ali Absolut brezoseben in da zato ne more jesti. Medtem ko se impersonalist izogiba okusni hrani, bhakta ve, da je Kṛṣṇa vrhovni uživalec in da pojé vse, kar Mu darujemo z vdanostjo. Zato Gospodu daruje okusno hrano, sam pa zaužije ostanke, imenovane prasādam. Ker postane tako vse poduhovljeno, za bhakto ni nevarnosti, da pade s svojega položaja. Bhakta uživa prasādam z zavestjo Kṛṣṇe, kdor ni bhakta, pa ga zavrača kot materialnega. Impersonalist ne more uživati življenja, ker je samo navidez nenavezan; že neznatna vznemirjenost uma ga zato znova potegne v močvirje materialnega življenja. Rečeno je, da taka duša znova pade, tudi če doseže osvoboditev, saj nima opore v vdanem služenju.

Pojasnili smo že, da je čute s kakšno nenaravno metodo na zunaj sicer mogoče obvladati, da pa obstaja velika možnost, da pademo z doseženega položaja, če jih ne zaposlimo v Gospodovi transcendentalni službi. Kdor je popolnoma zavesten Kṛṣṇe, navidez morda deluje na čutni ravni, vendar pa zaradi svoje zavesti Kṛṣṇe dejansko sploh ni navezan na čutne dejavnosti. Razmišlja samo o tem, kako bi lahko zadovoljil Kṛṣṇo. Zato preseže navezanost in nenavezanost. Če Kṛṣṇa tako hoče, bhakta naredi vse, česar sam sicer ne bi želel storiti, ne naredi pa nečesa, česar Kṛṣṇa noče, čeprav bi za lastno zadovoljstvo to sicer storil. Sam lahko torej odloča, ali bo deloval ali ne, saj ga pri dejanjih vodi samo Kṛṣṇa. Taka zavest je Gospodova brezvzročna milost in bhakta jo lahko dobi, tudi če je navezan na delovanje na čutni ravni.

Kdor ni zavesten Kṛṣṇe, ne more najti miru. To potrjuje verz iz petega poglavja (5.29), ki pravi, da je lahko zares miren samo tisti, ki ve, da je Kṛṣṇa edini uživalec vseh sadov žrtvovanj in askeze, lastnik vseh univerzumov ter pravi prijatelj vseh živih bitij. Um človeka, ki ni zavesten Kṛṣṇe, nima končnega cilja. Kdor nima končnega cilja, je vznemirjen. Kdor pa ve, da je Kṛṣṇa uživalec, lastnik in prijatelj vsakogar in vsega, lahko s stanovitnim umom doseže mir. Kdor torej pri svojem delovanju ni povezan s Kṛṣṇo, je gotovo zmeraj nesrečen in nemiren, pa naj se še tako pretvarja, da je miren in duhovno razvit. Zavest Kṛṣṇe je stanje miru, ki nastopi samo od sebe in ga je mogoče doseči samo v odnosu s Kṛṣṇo.

Bhakta mora z vsemi čuti služiti Gospodu, saj ga lahko že en sam čut, s katerim se prepusti čutnemu uživanju, odvrne od poti transcendentalnega napredka. Kot smo omenili v opisu življenja Mahārāje Ambarīṣe, moramo vse čute zaposliti z delovanjem za Kṛṣṇo, saj je to prava metoda za obvladovanje uma.

Sile, ki nas ženejo k zadovoljevanju čutov, lahko obvladamo samo tako, da postanemo zavestni Kṛṣṇe, kar pomeni, da vse čute zaposlimo z ljubečim transcendentalnim služenjem Gospodu. Kakor lahko z močnejšo silo premagamo sovražnika, lahko obrzdamo tudi čute, vendar tega ne moremo doseči z lastnim trudom, pač pa tako, da s čuti služimo Gospodu. Kdor razume, da lahko samo z zavestjo Kṛṣṇe zares učvrsti svojo inteligenco in da se mora te umetnosti učiti pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja, je sādhaka ali človek, primeren za osvoboditev.

Inteligentni ljudje so dveh vrst. Eni so inteligentni na področju materialističnega delovanja, namenjenega zadovoljevanju čutov, drugi pa so introspektivni in si zavestno prizadevajo doseči samospoznanje. Dejavnosti introspektivnega modreca oziroma razmišljujočega človeka so noč za ljudi, obsedene z materializmom. Materialisti zaradi svoje nevednosti glede samospoznanja v taki noči spijo, introspektivni modrec pa v noči materialističnih ljudi bedi. Modrec čuti transcendentalno zadovoljstvo, ko postopoma napreduje na poti duhovnega spoznavanja, človek, ki je zaposlen z materialističnimi dejavnostmi in se ne zmeni za samospoznavanje, pa spi in sanja o raznovrstnih čutnih zadovoljstvih ter je v svojem uspavanem stanju včasih srečen, včasih pa nesrečen. Introspektiven človek je zmeraj ravnodušen do materialistične sreče in nesreče ter gre naprej po poti samospoznavanja, ne da bi ga vznemirjalo dogajanje v materialnem svetu.

Čeprav je neizmeren ocean ves čas poln, se vanj neprestano, še posebej v deževni dobi, steka veliko vode. Kljub temu pa ostaja nespremenjen – miren; ni razburkan in nikoli ne prestopi svojega roba. Tak je tudi človek z neomajno zavestjo Kṛṣṇe. Materialno telo bo zmeraj zahtevalo čutno zadovoljstvo. Bhakt take želje ne vznemirjajo, saj se čutijo izpolnjene. Kṛṣṇe zavestnemu človeku ničesar ne primanjkuje, kajti Gospod zadovolji vse njegove materialne potrebe. Zato je kakor ocean – zmeraj poln v sebi. Želje lahko prihajajo kakor reke, ki se zlivajo v ocean, on pa je stanoviten v svojem delovanju in ni zaradi želja po čutnem uživanju niti najmanj vznemirjen. To je dokaz, da je zavesten Kṛṣṇe: kljub željam ni več nagnjen k materialnemu zadovoljevanju čutov. Ker je zadovoljen z ljubečim transcendentalnim služenjem Gospodu, je nevznemirjen kakor ocean in tako uživa popoln mir. Drugi, ki bi radi, da se jim izpolnijo želje po osvoboditvi ali po materialnem uspehu, pa nikoli ne najdejo miru. Tisti, ki delujejo z željo po čutnem uživanju, tisti, ki si želijo osvoboditev, pa tudi yogīji, ki stremijo za mističnimi močmi, so zaradi neizpolnjenih želja nesrečni. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, pa je srečen v Gospodovi službi in nima neizpolnjenih želja. Ne želi si niti osvoboditve iz tako imenovanega suženjstva materiji. Kṛṣṇovi bhakte nimajo materialnih želja, zato so povsem mirni.

Ne imeti želja pomeni ne želeti si ničesar za zadovoljevanje čutov. Zares brez želja je torej tisti, ki želi postati zavesten Kṛṣṇe. Da bi človek dosegel popolnost zavesti Kṛṣṇe, mora vedeti, da je Kṛṣṇov večni služabnik, in se ne sme zmotno enačiti z materialnim telesom ali pa si nezakonito prisvajati kar koli na svetu. Kdor doseže to popolnost, ve, da mora vse uporabiti za Kṛṣṇovo zadovoljstvo, saj je Kṛṣṇa lastnik vsega. Za lastno čutno zadovoljstvo se Arjuna ni hotel bojevati, ko pa je postal popolnoma zavesten Kṛṣṇe, se je bojeval, ker je tako želel Kṛṣṇa. Zase se ni hotel bojevati, za Kṛṣṇo pa se je isti Arjuna bojeval po najboljših močeh. Zares brez želja je tisti, ki si želi zadovoljiti Kṛṣṇo, ne pa, kdor si umetno prizadeva izkoreniniti želje. Živo bitje ne more biti brez želja in občutkov, nujno pa mora spremeniti kvaliteto svojih želja. Kdor nima materialnih želja, gotovo ve, da vse pripada Kṛṣṇi (īśāvāsyam idaṁ sarvam), zato si ničesar ne lasti. Osnova tega transcendentalnega znanja je samospoznanje – spoznanje, da je vsako živo bitje po svojem duhovnem bistvu večni sestavni delec Kṛṣṇe in da zato njegov večni položaj nikoli ni enak Kṛṣṇovemu ali višji od Njegovega. Tako razumevanje oziroma zavest Kṛṣṇe je osnova pravega miru.

Zavest Kṛṣṇe ali božansko zavest lahko dosežemo takoj, v sekundi, lahko pa se zgodi, da je ne dosežemo niti po milijonih življenj. Potrebno je samo, da doumemo in sprejmemo resnico o zavesti Kṛṣṇe. Khaṭvāṅga Mahārāja je to stopnjo dosegel, ko se je le nekaj trenutkov pred smrtjo predal Kṛṣṇi. Nirvāṇa pomeni konec materialističnega življenja. Po budistični filozofiji sledi materialnemu življenju samo praznina, Bhagavad-gītā pa uči drugače. Pravo življenje se začne, ko se materialno življenje konča. Za okorele materialiste je dovolj, če vedo, da morajo opustiti materialističen način življenja, za duhovno napredne ljudi pa se po materialističnem življenju začne novo življenje. Kdor ima to srečo, da pred koncem življenja postane zavesten Kṛṣṇe, takoj doseže stopnjo brahma-nirvāṇe. Med Božjim kraljestvom in vdanim služenjem Gospodu ni razlike. Ker sta oba absolutna, je transcendentalno ljubeče služenje Gospodu enako bivanju v duhovnem kraljestvu. V materialnem svetu zadovoljujemo čute, v duhovnem svetu pa delujemo z zavestjo Kṛṣṇe. Kdor že v tem življenju razvije zavest Kṛṣṇe, v trenutku doseže Brahman, in kdor je zavesten Kṛṣṇe, je nedvomno že vstopil v Božje kraljestvo.

Brahman je nasprotje materije. Brāhmī sthiti torej pomeni „ne na ravni materialnega delovanja“. Vdano služenje Gospodu je v Bhagavad-gīti opisano kot stanje osvobojenosti (sa guṇān samatītyaitān brahma-bhūyāya kalpate). Brāhmī sthiti je torej rešitev iz suženjstva materiji.

Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura je drugo poglavje Bhagavad-gīte označil kot povzetek celotnega besedila. Teme, ki jih obravnava Bhagavad-gītā, so karma-yoga, jñāna-yoga in bhakti-yoga. V tem poglavju sta bili nazorno predstavljeni karma-yoga in jñāna-yoga, na kratko pa tudi bhakti-yoga, kar je vsebina celotne Gīte.